Tekst in tekst(il)

Pred kakimi desetimi leti je kot marsikaterega zaposlenega v sedečih poklicih tudi mene prijelo, da bi počel kaj z rokami. Ker v stanovanju sredi Šiške obnavljanje pohištva, ki mi je najprej prišlo na misel, očitno ne pride v poštev, sem pomislil na delo s tkaninami. Kupil sem si najcenejših šivalni stroj v eni od diskontnih trgovin in se lotil dela. Enostavnih reči, se razume.

Takrat sem začel tudi prebirati knjige o zgodovini oblačenja, tkaninah, vezenju in odprl se mi je svet, ki mi je bil sicer že ves čas pred očmi, vendar o njem nisem poglobljeno razmišljal. Osupnila me je diskrepanca med tem, kaj pomeni tkanina zdaj, in tem, kaj je nekoč, še večje razsvetljenje pa sem doživel ob spoznanju pomena tekstilne industrije za razvoj družbe. Da je moje znanje, predstavljam pa si, da tudi znanje drugih, o tem bolj površno, verjetno ni naključje, saj je ta panoga izrazito feminizirana in tako bolj ali manj izrinjena iz osrednjih diskurzov. Naftna, rudarska ali avtomobilska industrija so nam ves čas pred očmi, tekstilna precej manj, razen v kratkem obdobju po letu 1991, ko so bolj ali manj vse velike tekstilne in oblačilne tovarne v Sloveniji in širše propadle, preživele so le redke, ki držijo glavo nad vodo z raznimi dodelavnimi posli za večje naročnike. Obveščanje javnosti o cenah za sodček surove nafte je bilo samoumevno, vendar niti ene vesti o ceni bale bombaža, volne ali poliestra, čeprav bi bili brez vseh teh surovin goli in bosi, dobesedno.

Ta zapis pa ni toliko počastitev industrijske dediščine in žensk, ki so predle, tkale, šivale, prale, belile, krpale, temveč bolj razmislek o tesni povezavi med tkaninami in besedami in nemalokrat malomarnem odnosu, ki ga imamo do obojega.

Beseda in nit sta neločljivo povezani. Izraza tekst in tekstil imata isto etimologijo. Oba izvirata iz latinskega textum, kar je pretekli trpni deležnik glagola texere, »tkati, plesti, graditi«. Tekstil pa pride iz textilis, kar je posamostaljeni pridevnik textilis, »stkan, spleten« (povzeto po Snojevem Slovenskem etimološkem slovarju). V slovenščini beseda in tkanina nimata istega izvora, vendar je tudi slovenščina polna metafor, ki pričajo o močni simboliki tkanin, tkanja in vsega, kar je s tem povezano.

Prelivanje izrazov za nit, tkanino, tkanje v širše metafore za življenjske izkušnje je zelo staro, saj je tkanina za preživetje človeka nujna, pri čemer pa tkanine ne smemo obravnavati strogo kot blago, v katerega se oblečemo, temveč tudi kot različna orodja, kot so ribiške mreže, košare, ograje in stene iz protja, skratka vse pripomočke, ki jih izdelamo s prepletanjem.

Kdaj ste nazadnje kaj sešili na roke? Poskusite to izkušnjo aplicirati na celotno oblačilo. Za ročno šivanje ene srajce lahko potrebujemo več dni. Že s šivalnim strojem traja več ur, a nekoč, preden je leta 1851 Singer patentiral šivalni stroj za domačo uporabo, so šivilje vse naredile na roke. Še prej pa je treba tkanino izdelati, posejati ustrezne rastline, vzrediti žival, potem to pobrati, ostriči, kokone skuhati, kožo ustrojiti, vlakna zmehčati, omikati, spresti, sestaviti statve, napeti osnovne niti in nato počasi in potrpežljivo nizati votkovno nit. Šele nato pride na vrsto šivanje, krojenje, robljenje, vezenje, barvanje, tiskanje. Ravno zaradi izjemne zamudnosti izdelave tkanin v predindustrijski dobi in s tem njihove neprecenljivosti prvotna oblačila niso bila krojena (kimono na primer še vedno ni), temveč so bila sešita iz kosov blaga v širini statev. Prvič se je krojenje pojavilo šele v visokem srednjem veku v Evropi v visokih slojih, ki so si lahko privoščili rezanje dragocenega materiala in ustvarjanje ostankov.

Šivanje na roke, tudi pletenje, kvačkanje, vezenje, zlahka primerjamo s pisanjem na roke. Da bi se izognili popravkom, paranju, pisanju na novo, moramo precej dobro premisliti, kako se bomo izdelka lotili, kaj bomo napisali. Tovrstna strategija nam je postala čisto tuja, in vsaj pri sebi opažam neke vrste nelagodje, kadar moram napisati na primer čestitko ali pa že tako redke razglednice, ker vem, da ne morem pritisniti na »delete«. Ne samo da je treba vnaprej razmisliti o vsebini, tudi sam akt pisanja mi je tako tuj, da komaj še spravim skupaj nekaj čitljivih besed. Po drugi strani produciramo morje tipkanih besedil in tega bo z razmahom generativne umetne inteligence vedno več. Vsebina, ki jo bodo besede izražale, pa bo vedno šibkejša. Enako kot je svet tako zasut z neobstojnimi tkaninami, da to že predstavlja resno in otipljivo ekološko nevarnost, smo zasuti tudi z besedami.

Besedilo in tkanina imata veliko skupnega. Pri tkanju, pletenju in podobnem nam izdelek dobesedno raste pred očmi in zapolnjuje naš čas. Ko storimo napako, prekinemo neki načrtovani čas. Penelopa je vsako noč razparala, kar je stkala (nekateri pravijo, da ni tkala, temveč pletla, saj tkanine ne moremo razdreti), in si s tem kupovala čas pred agresivnimi snubci. Enako je čas zaustavljala besedna umetnica Šeherezada, ko je prekinjala svojo pripoved.

Izražanje z besedo in izdelovanje ročnih del sta si podobna tudi v tem, da je to nemalokrat edino, kar ohranimo za pokojnimi: pisma in ročna dela. Se pravi dva izdelka, v katerih lahko neposredno vidimo in čutimo roko pokojnika, njegov dotik, njegov značaj. Tudi sam po pokojni mami hranim razglednice in nekaj šolskih zvezkov, ki so sami po sebi popolnoma nezanimivi, vendar je v njih njena značilna pisava. Še vedno hranim tudi eno od jopic, ki jih je spletla očetu za »na jago«, čeprav z njo danes nimam kaj početi. Ko pospravljamo za pokojnikom, ni tak problem zavreči kupljenih, konfekcijskih predmetov, nekaj drugega pa so predmeti, ki nosijo njegov ali njen neposreden odtis. Kot da smo tudi v sodobnem svetu še vedno malo animisti in verjamemo v prenašanje duše skozi predmete.

Ročnim delom in besedi je skupno tudi to, da so med redkimi dostopnimi mediji estetskega izražanja, ki ne zahtevajo velikega finančnega vložka. Predmete, ki so jih naši predniki izdelovali iz življenjske nuje (orodje, posoda, tkanine, stavbarstvo), so pogosto po svojih močeh, čeravno skromno, estetsko nadgradili s tem, kar so že imeli. V nekem smislu bi lahko rekli, da so bili nekoč vsi minimalisti, saj so se pri krašenju opirali na lastnosti osnovnega materiala. In kot so nekoč z drobnimi posegi naredili lonec bolj zanimiv, izvezli prtiček za bogkov kot, izrezovali srčke v zatrepe, so znali tudi z besedami dramatično zaostriti ljudske pripovedi in pesmi. Veselja do lepote, najsi besedne najsi materialne, ni bilo moč odvzeti. Vedno bolj me navdihuje inherentni občutek za estetiko naših prednikov, ki jih nihče ni učil o proporcih, zlatih rezih, teoriji barv in podobnem. Tudi ljudskih pripovedovalcev nihče ni učil kreativnega pisanja, da bi vedeli, kam umestiti dramatične poudarke, kako graditi like, vedeli so tudi, da brez psihologije pripoved ne bo zanimiva.

Kadar sem na potovanju, si poleg standardnih znamenitosti rad ogledam tudi kak muzej, ki odstopa od ustaljenih poti, kaj zastarelega, zaprašenega, kjer je vse bolj ali manj nametano ali vsaj tako deluje. Pred kratkim sem imel priložnost obiskati Islandijo. S kolegico Tanjo Petrič sva odpotovala na delovno srečanje delegatov Evropskega sveta združenj književnih prevajalcev (CEATL), kar sva izkoristila tudi za nekaj ogledov. Med njimi sva stopila tudi v muzej ljudskega izročila Skógar zraven znamenitega slapu Skógafoss. Ustanovljen je bil po drugi svetovni vojni, da bi v njem shranili predmete že izginjajoče kmečke in ribiške dediščine tistih krajev. Rezultat je gosto postavljena zbirka orodij, predmetov za vsakdanjo rabo, ključev in ključavnic, fotografij znamenitih krajanov (med njimi je ganljiv portret lokalne babice z vsemi otroki, ki jim je pomagala na svet, narejen za njen 70. rojstni dan), nagačenih živali, čolnov, avtomobilov, opreme za komunikacijo, telefonov … za nameček pa še rekonstrukcij kmečkih hiš iz različnih obdobij. Ko govorimo o Islandiji, nam vedno v ušesih odzvanjajo zlizane krilatice o moči besede, pripovedništvu, sagah, o tem, kako se Islandci upirajo vpeljevanju tujk v jezik in raje izumljajo svoje besede. Na sprehodu po tesnih prostorih omenjenega muzeja me je prešinilo še nekaj: ne samo da so si v pusti islandski pokrajini življenja lepšali z besedo, eden redkih okrasov v njihovih bivališčih so bile vezenine. Pregrinjala, prtički, izvezene rože, uokvirjeni spominski prizori. Skratka spet nekaj, kar so izdelovali sami. Govorili so, zraven pa predli, pletli, vezli, izrezovali igračke. Pri nas ni bilo drugače.

Ročna dela nam dajejo možnost, da ponovno vzpostavimo vez z nečim rudimentarnim, z osnovno simboliko nastajanja v najširšem pomenu besede, s potrpežljivim nizanjem zank, niti, vbodov, ki nas bodo pripeljali do končnega izdelka. Izdelka, na katerem bomo lahko za vsako potezo rekli, kako je nastala, ker je vanj vpisana naša roka, kot je vpisana v rokopis.

Simbolna moč niti in tkanine se ne nazadnje kaže v tem, da prihaja na dan v čisto vsakdanjih izrazih. Spletamo odnose, srce se nam para, ko življenje tega ali onega visi na nitki. V družbi skušamo držati nit pogovora, tudi na spletu. Besedila so bodili ohlapna bodisi gosto tkana, pripoved je lahko napeta ali pa v njej ne najdemo rdeče niti. In ko boste v prihodnosti pod plaščem noči pletli zaroto in se pentljali z nepridipravi, se k tem načrtom le trdno zavežite, da se ne boste nazadnje ulovili v lastne mreže in bodo organi pregona zašili vas.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.