Nekakšen mehanizem se zagotovo vzpostavi že zaradi tega, ker pišoči človek najverjetneje stremi k nepristranski presoji o svojih besedilih, bi rekla. Nekako nagonsko manj zaupa kritiki bližnjega kakor kritiki neznanca, če si seveda sploh želi povratne informacije, in verjamem, da si je vsakdo želi.

Le z delom s starši (in otroki) nam bo uspelo razširiti zamisel, da kultura ni le luksuz za izbrance, temveč pravica vsakega posameznika, in da kulturniki niso samo prisesani na državne seske, temveč dejavni ustvarjalci, ki dvigujejo kakovost življenja v urbanem okolju.

O komunikacijskih šumih, ki zaznamujejo slovensko kulturno politiko. Komentar javnega razmisleka Anagram svobode: kultura, srečanja vseh dosedanjih ministrov in ministric za kulturo o prihodnosti kulture v organizaciji Društva slovenskih pisateljev.

Uničevanje spomina na politične nasprotnike in njihove materialne dediščine je sicer povezano z rimskim običajem, toda kakšne konotacije dobiva v našem času, ko je podvrženo tudi kulturni fetišizaciji in estetski apropriaciji?

Delamo postopoma. 

Na Poljskem nekomercialne kulturne iniciative običajno nastanejo po načelu družbene mobilizacije: nekaj fanatikov se na primer odloči, da bo ustanovilo literarno revijo in počne vse, da bi ta bolj ali manj redno izhajala. Ponoči ne spimo, saj se običajno počasi zaženemo – moramo se vpeljati v cikel izdajanja, ki, čeprav je revija »Arterie« teoretično četrtletnik,  ni bil nikoli določen, kaj šele vsiljen. Obenem se v tem znajdem kot v malokateri dejavnosti, tudi literarni. Zato še s toliko večjim veseljem povem, kako se to počne v državi nad Vislo. Preberi

Prihajal je redno in točno, več let zapored. Oblečen v obrabljeno temno jopico in temne hlače, sloke postave in nevpadljivega obraza, s katerega se je dalo razbrati le, da je v svojem kakšnih pet desetletij dolgem življenju najbrž že užil boljše čase. Zdaj je bil njegov izraz resigniran, rahla zadrega se je risala na njem, vsakič ko je na dan izida potrkal na vrata redakcije. Dober dan, a bi mogoče lahko dobil izvod … je bil stavek, ki ga je moral v celoti izustiti samo kakšnePreberi

Ta zapis je nastal v opravičevanju, prelaganju obveznosti in vsesplošnem krču, ki ga povzroča pritisk konca leta, s tem pa tudi (in predvsem) konca letošnjega programskega, finančnega in izvedbenega obdobja na področju kulture. Če so se v pomladanskem času projekti odvijali skrajno previdno in tvegano, pa zadnji meseci kar cvetijo od kulturne ponudbe in človek že več ne ve, kaj bi izbral in kam šel. Da se je za trenutek (najbrž do naslednje pomladi) sprostila tudi trepetava finančna negotovost, ki jo uradniška kasta državnih institucij, predvsem njihoviPreberi

Nisem športnica, ne razumem vseh nogometnih pravil, ne spremljam nogometnih klubov in nimam priljubljenega tima (simpatična mi je Barcelona, a samo zato, ker o njej z veliko ljubeznijo piše Aleksandar Hemon). Domnevam, da zato ne znam povsem (o)ceniti lepote nogometne igre, telesnih dosežkov, kreativnosti in inteligentnih taktičnih potez. Kljub temu precej rada spremljam nogometna prvenstva: dopadejo se mi drama, spektakel in karnevalsko vzdušje, toda tisto, kar me najbolj pritegne, je pravzaprav – zgodba. Tisto, kar je pripeljalo do slednje ugotovitve, pa ima prav tako svojo zgodbo, ki se začne s svetovnim prvenstvom leta 2014, ravno pred zloglasno tekmo med Brazilijo in Nemčijo.  Preberi

V ledenem vetru, ki je očitno napovedoval nepredvideni aprilski sneg, s katerim so bila naslednji dan štiristo kilometrov južneje prekrita domača tla, smo stali na ulici in čakali, da se začne. Da se začne otvoritveni dogodek v nizu predstavitev slovenske literature Apropos Slowenien na Dunaju v organizaciji Jaka in Skice. A čeprav so se nastopajoči v stari slovenski maniri še zamujali s klepetanjem, z izmenjavo kontaktov in komplimentov ali zvijali svoje cigarete – še dobro, da je bilo kajenje v knjigarni prepovedano –, se je dogodek v bistvu že začel: v notranjosti se je razlegala glasba po izbiri slovenskega didžeja in v kozarcih smo imeli brezplačno butično slovensko pivo. Preberi

Ali je tisoč plapolajočih zastav in 110.000 grl, ki v Planici na zaključku sezone smučarskih skokov prepeva Zdravljico, že zadosten pogoj, da lahko govorimo o »narodni enotnosti«? Ali ni sklicevanje medijev in skoznje politike na enotnost (čemur smo bili priča v predplaniških dneh) le zavajanje državljanov in državljank? Ni vse to le prelaganje bremena iskanja rešitev na njihova ramena (češ, ne more nam iti bolje, če smo razdvojeni) in prekrivanje lastne nezmožnosti, nehotenja in pomanjkanja idej? Je torej kaj takega kot narodna enotnost sploh mogoče, ni to zgolj politična utvara, ukana?Preberi