Družba brez kulture ne obstaja, vprašanje je le, kakšna naj bo ta kultura.

Pogoje za nadaljnji razvoj kulturnih in ustvarjalnih sektorjev bi bilo načeloma možno zagotavljati tudi v večjem/združenem ministrstvu, a manj učinkovito, saj je seveda laže vzeti sredstva nekemu področju, ki je dlje od oči in tudi dlje od srca političnih določevalcev.

Redna služba ni od Boga dana, temveč se je treba zanjo truditi in delati po svojih najboljših močeh.

Konflikti lahko prinašajo tudi rešitve. Dokler je konflikt v mejah in nesovražen, ga sprejemam.

Želela bi si tudi, da pri upravičevanju smiselnosti podpore kulturi ne bi pristajali na vpeljevanje diskurza o njeni ekonomski vrednosti. Takšno vrednotenje je povsem absurdno, sploh če upoštevamo, da večina sedaj visoko cenjene umetniške produkcije leži dva metra pod zemljo in od teh cekinov nima nobene koristi.

Pogosto imam slab občutek, ko grem na kulturni dogodek, saj smo uradniki deležni vsaj prezira, kljub pojasnilom, da smo na ministrstvu le zaposleni in da želimo delati v interesu vseh.

Pri delu, ki ga opravljam v svojih delovnikih, se bojim, da ga bo vedno več. In da bo umetnosti vedno manj.

Serija anketnih intervjujev Na prvo žogo je prispevek k ustvarjanju pozitivnega okolja za razpravo o stanju v slovenski kulturi in družbi nasploh. Tokratna sogovornica: Ema Kugler.

Serija anketnih intervjujev Na prvo žogo je prispevek k ustvarjanju pozitivnega okolja za razpravo o stanju v slovenski kulturi in družbi nasploh. Tokratna sogovornica: Uršula Cetinski.

A bi denimo zažig zastave v okviru protesta proti socialni, begunski, tajkunski itd. politiki države pomenil isto kot recimo zažig zastave, ki bi ga izvedli_e denimo posamezniki_ce neke poljubne države, s katero bi se znašli v vojni? A ne bi enkrat govorili o kritiki politike, spet drugič pa bi se prav mogoče znašli sredi nekakšnega nacionalističnega dejanja?