Tudi birokrati želimo debirokratizacijo

Slovenska kultura je prostor velikih strasti, ki se po eni strani kažejo kot ljubezen do ustvarjalnega dela, po drugi pa v obliki žgočih debat o stanju kulture in duha v družbi, polemičnih kritik in konfliktov med ustvarjalci in tistimi, ki odločajo o materialnih pogojih nastajanja kulturno-umetniških vsebin. Serija anketnih intervjujev Na prvo žogo je prispevek k ustvarjanju pozitivnega okolja za razpravo o stanju v slovenski kulturi in družbi nasploh, zato smo k pogovoru povabili predstavnike vseh skupin, ki pri tem sodelujejo: umetnike, producente, predstavnike javnih zavodov, zaposlene na ministrstvu za kulturo. Vsi se srečujejo s kritikami na prvo žogo, vsi so že bili deležni rešitev na prvo žogo, zato so tudi vprašanja tokrat na prvo žogo. V upanju, da z neposrednim pristopom pridemo do kakšnega zadetka v polno.

Ime in priimek?

(Intervjuvanec/intervjuvanka ni želel/a razkriti svojega imena. Moške oblike so v nadaljnjem besedilu uporabljene nevtralno in veljajo za vse spole.)

Poklic, ki ga opravljate, oziroma delovno mesto?

Sekretar/podsekretar na področju umetnosti – svetovalec. Delo obsega pripravljanje zahtevnejših gradiv in vodenje vseh postopkov v zvezi z razdeljevanjem sredstev iz proračuna, namenjenega za kulturo. Obsega tudi svetovanje, pripravo mnenj, soglasij, vladnega gradiva, analiz, poročil, sodelovanje v različnih svetih zavodov, v medresorskih komisijah, pripravo strokovnih besedil, aktivno sodelovanje v kulturni politiki do meje, ki jo dopušča položaj državnega uradnika kot strokovnega podsistema vlade, občasno tudi uradno zastopanje ministrstva na kulturnih dogodkih s primernimi nagovori. V primeru tožbe na Upravnem sodišču priprava vseh dokumentov in odgovorov, ki jih običajno postavljajo v pravu neprimerno bolj vešči odvetniki. Vse našteto implicira vsaj polovico časa za administrativne postopke in druge obremenitve, ki bi sicer sodile v tako imenovane podporne službe.

Kako je videti vaše delo na povprečen delovni dan? 

Prebiranje sporočil prek elektronske pošte in odgovarjanje na vprašanja drugih vladnih služb, resorjev znotraj ministrstva in predvsem strank, pregled pošte, ki je prišla v fizični obliki. Komuniciranje s strankami tudi prek telefona in v obliki sestankov. Reševanje zadev po prioritetah: razpisi (odpiranje vlog, pošiljanje pozivov za dopolnitev, pregled in priprava vlog za obravnavo strokovnih komisij, organizacija in koordinacija sej, na katerih se presojajo vloge, priprava zapisnikov, poročil, sklepov o zavržbah, odločb, pogodb, vključno z vpisovanjem v SPIZ, obravnavanje zahtevkov za izplačila po pogodbi, v primeru neustreznosti kontaktiranje strank in pomoč pri izpolnjevanju, priprava odredb za izplačilo iz proračuna, pozivanje strank k porabi sredstev, ko se bliža konec proračunskega leta, obdelovanje letnih poročil in arhiviranje v fizični in elektronski obliki vsake zadeve posebej), udeležba na sestankih v zvezi z raznovrstnimi deli in nalogami ministrstva (priprave analiz, strateških načrtov, predlogov za izboljšanje razmer na najširšem področju kulture), pisanje strokovnih mnenj za druga ministrstva, priprava podatkov za pomoč piar službi pri stikih z mediji …), svetovanje pogodbenikom in drugim pravnim in fizičnim osebam, če dopuščata čas in energija, obisk vsaj tistih kulturnih prireditev, ki so sofinancirane na področju, za katerega je sekretar/podsekretar odgovoren.

Od kdaj opravljate to delo in kaj ste delali pred tem?

Od začetka novega tisočletja, prej v javnem in nevladnem sektorju kot producent, teoretik in publicist na področju umetnosti.

Zakaj ste se odločili za ta poklic oziroma službo?

Po vseh delih in nalogah v javnem in nevladnem sektorju na področju kulture je bil položaj uradnika na pristojnem ministrstvu izziv, obenem pa priložnost za prispevek k izboljšanju razmer v kulturi in njenemu skladnemu razvoju, še posebej ker je bilo mogoče s predhodnimi izkušnjami »in situ« probleme natančno detektirati in predvideti možne rešitve zanje.

Kaj vas pri vašem delu motivira in veseli?

Zavedam se privilegija, da imam redno službo, saj iz prve roke spoznavam težke razmere prekarnih delavcev v kulturi, še posebej nadarjenih mladih ustvarjalcev. Motivira me vsebina dela in (še vedno) kanček optimizma, da je mogoče stvari spreminjati na bolje. Tudi dosežki, ki so morda manj vidni, a so dokazano pripomogli k sicer res počasi spreminjajočemu se odnosu družbe do kulture.

Kateri so problemi, s katerimi se srečujete pri delu?

Državno uradništvo na ministrstvih razumem kot strokovni podsistem vlade, ki omogoča vsakokratni vladi izvajanje začrtane kulturne politike, seveda v okviru zakonskih in podzakonskih aktov, seveda vključno z ustavo. Žal smo uradniki, ki naj bi se posvečali vsebinam, vedno bolj izpostavljeni togemu birokratskemu sistemu, ki pozablja na to, da vsega, še posebej pa ustvarjalnosti, ni mogoče urejati z obrazci in preštevanjem. Imam občutek, da je forma, ki naj bi omogočila realizacijo vsebine, postala bistvena. Tudi vpliv dnevne politike je včasih preveč očiten, obenem pa sistem še dodatno hromijo nezadovoljni izvajalci. Včasih smo zasuti z novinarskimi, poslanskimi vprašanji, tožbami na upravnih sodiščih, v najboljšem primeru pa še s kritikami in zmerjanjem strank. Zavedamo se, da smo kulturniki v družbi (vključno z resornim ministrstvom) manj pomembni, zato smo velikokrat kljub dobrim predlogom za izboljšanje stanja neuspešni. Teh prizadevanj, ki zahtevajo tudi veliko dela, žal nihče vidi. Tudi širša javnost do kulture nima ustreznega odnosa. Najhujše v teh službah je to, da je veliko obveznosti, ki ne omogočajo postavljanja prioritet, kar je bistven vzrok za permanenten stres, včasih tudi za slabe odnose med zaposlenimi.

Kje vidite rešitve zanje?

Potrebna je ponovna vzpostavitev uradniškega sistema kot strokovnega podsistema vlade in ustreznejša organizacija dela, kjer smo zaposleni razporejeni tako, da smo maksimalno učinkoviti, saj opravljamo delo, za katerega smo usposobljeni in ga zato tudi z veseljem opravljamo. Potrebna je tudi vrnitev vrednot, kot so znanje in izkušnje. Potreben je permanenten dialog z vsemi deležniki, kjer pričakujemo razumevanje tudi na strani naših izvajalcev. Potrebno pa je tudi urediti status umetnika in zagotoviti ustreznejši položaj kulture v slovenski družbi.

Česa se pri svojem delu bojite?

Bojim se slabih medsebojnih odnosov v okolju, ko bi morali delovati kot »team«, saj to slabo vpliva tako na delovno uspešnost kot osebno počutje. Bojim se neresničnih in zlonamernih obtožb, žalitev v javnosti, saj uradniki za obrambo tudi v primeru najhujših kršitev zoper dobro ime nimamo drugih mehanizmov kot zasebno tožbo. Bojim se zdrsa v letargijo, ko kljub vsem naporom, vloženi energiji in znanju ne zmorem prestaviti stvari iz mrtvega kota. Pogosto imam slab občutek, ko grem na kulturni dogodek, saj smo uradniki deležni vsaj prezira, kljub pojasnilom, da smo na ministrstvu le zaposleni in da želimo delati v interesu vseh.

Kdo so za vas kulturniki?

Kulturniki smo vsi, ki se s kulturo ukvarjamo, bodisi kot ustvarjalci, producenti, pedagogi, zaposleni v javnih in zasebnih zavodih, nevladnih organizacijah, v lokalnih skupnostih in na resornem ministrstvu za kulturo. Imamo pomembno nalogo, da vsak po svojih možnostih prispeva k uresničevanju njenega poslanstva – tj. stremljenje posameznika in družbe k rasti in razvoju –, omogočanju kakovostnega bivanja, humanim medčloveškim odnosom, spoštovanju narave in njenih virov. Vse to zahteva kritičnega, razmišljujočega in empatičnega državljana, ki se lahko formira le s pomočjo kulture. Kultura je tudi identiteta skupine, naroda, države, civilizacije, je dinamičen arhiv preteklosti in sedanjosti.

Kdo so za vas umetniki?

Umetnik je predstavnik družbe, čigar poslanstvo je prek govorice različnih jezikov umetnosti (glasbe, vizualnih umetnosti, gledališča, filma, plesa …) vsem ostalim, ki te sposobnosti ne premoremo, pomagati, da lahko sploh razumemo sebe in svet. Imajo sposobnosti, da »vidijo« globlje, zato so jim umne družbe podelile mandat, da za vse nas zapisujejo skupni prostor in čas. Tudi zato je njihov vsakdanji način življenja drugačen, pogosto površno razumljen kot lagodno boemstvo, v resnici pa večinoma zaznamovan s pomanjkanjem denarja in slabim položajem v družbi, predvsem slovenski, ki tega poklica ne jemlje resno.

Katerih kulturnih dogodkov se najraje udeležujete?

Filmskih predstav.

Zakaj mislite, da potrebujemo kulturo? Zakaj mislite, da potrebujemo umetnost?

Ker bi brez umetnosti ne zmogli prenesti resnice (po F. Nietzscheju).

Zakaj mislite, da potrebujemo ministrstvo za kulturo?

Že sedaj, ko obstaja ministrstvo za kulturo, kjer nas je veliko iz »kulturniških« poklicev, zaradi česar razumemo in poznamo področje dela, smo zelo redko deležni pozornosti večjih resorjev. Velika težava je v tem, da ima kultura določeno specifiko, ki je druge službe ne poznajo, zato so naša pojasnila nujno potrebna. Smo tudi zelo odprto ministrstvo, saj lahko vsakdo pride na obisk, se posvetuje, pove svoje težave; vse to nam tudi omogoča, da permanentno sodelujemo z zainteresirano javnostjo in, če je le mogoče, skupaj iščemo rešitve. V primeru, da se ministrstvo ukine, bi se razdalja med državljanom in državo bistveno podaljšala, poleg ovir, ki bi se dodatno pojavile.

Kakšen bi bil idealen minister za kulturo in kakšna bi bila idealna kulturna politika?

Minister, ki bi bil v vladi enakovreden ostalim, večjim resorjem, predvsem finančnemu, ki bi v vodenju kulturne politike smel upoštevati predvsem stroko, ta pa v ustreznem razmerju dediščino in živo umetnost, profesionalno in ljubiteljsko kulturo ter seveda širok razpon sodobnih ustvarjalnih praks. Moral bi imeti možnosti, da vzpostavi razmere, da bo umetnik primerno nagrajen in da bodo lahko določeni sektorji v duhu kulturnih in kreativnih industrij pridobivali sredstva iz drugih, neproračunskih virov. Potreboval bi tudi kompetence za urejanje razmerij znotraj javnih zavodov s področja kulture, kar bi omogočilo bolj fleksibilno zaposlovanje (mladih, samozaposlenih …), omejen mandat direktorjev javnih zavodov, ter osebno strokovno in etično odgovornost. Pri sofinanciranju javne kulturne mreže in projektov bi morale več prispevati lokalne skupnosti, saj bi na ravni države le tako lahko bolj daljnosežno zastavili nacionalno in mednarodno pomembne aktivnosti.

Kakšna bi bila idealna reforma kulturnega sistema?

Večinoma odgovorjeno že zgoraj, predvsem pa ponovna evalvacija stanja na področju kulture v celotni državi in temeljita prenova obstoječega sistema, vzpostavitev prioritet in fleksibilnejši način zaposlovanja, kjer bi imeli vsi kulturniki možnost dela, ne glede na zaposlitveni status. Tudi nagrajevanje po delu in stimulacija, ki je sedaj ni nikjer. Enako bi moralo veljati tudi za uradnike.

Kako doživljate pogoste konflikte med ministrstvom za kulturo in kulturniki?

Težko in nikoli se jih ne navadim, kakor da bi bili vsi v neki vojni, s sem in tja kakšnim premirjem. Zavedam se, da demokratična družba ne deluje, če so odločevalci v slonokoščenem stolpu in ne razumejo tistih zunaj. Uprava bi se morala maksimalno debirokratizirati, tako bi tudi zaposleni na ministrstvu imeli več časa in volje za konstruktivne pogovore. Seveda pa bi se številni producenti in umetniki morali zavedati, da je proračun za kulturo omejen, denarja bi bilo vedno premalo, pa če bi znesek še tako povečevali. Včasih krivično očitajoča kulturniška srenja tudi ni enotna, želje so velikokrat celo diametralno nasprotne. Gre za izrazit egocentrizem, ki ga je laže razumeti pri umetnikih, teže pa pri producentih.

Menite, da se kulturniki preveč pritožujejo nad delom ministrstva za kulturo in stanjem v kulturi na splošno?

Predvsem menim, da so obstoječi načini in naslovniki večinoma zgrešeni.

Če bi imeli možnost izvesti kulturno reformo, katera bi bila prva sprememba, ki bi jo uvedli?

Omejitev mandata direktorjem javnih zavodov, fleksibilnejše zaposlovanje in spremembo kolektivne pogodbe na področju dela.

Kaj bi spremenili pri svojem delu ali načinu delovanja, če bi s spremembo lahko izboljšali razmere v kulturi?

Organizacijo dela znotraj celotnega ministrstva ter vključevanje mladih perspektivnih in izobraženih mladih, ki nas bodo v nekem trenutku zamenjali in bodo dovolj kompetentni za  nadaljnje nemoteno delovanje službe. Spoštovanje specifike področja kulture in prizadevanja za ohranitev njene identitete znotraj vse bolj unitarnega načina dela v državni upravi.