But it is a characteristic of wisdom not to do desperate things.

H. D. Thoreau, Walden

Te stavke pišem na severnem delu otoka, v drugi državi, dobrih šeststo petdeset kilometrov vožnje proti jugu. Tukaj živim, s svojo trenutno punco in najinima dvema otrokoma, v manjši vasi, pri ljudeh, ki sem jih našel s pomočjo sosede iz mesta, ko sem se zanimal za kraj ob morju, kamor bi se lahko umaknil … na žalost le za prgišče časa (tri četrtine meseca), ki pa je, to poznam iz preteklih izkušenj, dovolj dolgo obdobje, da spremeni ritem običajnega življenja. Preberi

V tem trenutku se počutim kot Alfred Kerr, ki je v svoj dnevnik zapisal: »Nekega jutra sem se prebudil kot slaven kritik.« Vem pa tudi naslednje: slava v obliki pozornosti javnosti se dandanes hipoma pojavi, pa tudi hipoma ugasne, zato bi rada svojih petnajst minut slave namenila – in upam, da mi boste odpustili – sporočilu, da svoj tekst, ki bo kritika literarne kritike, seveda razumem predvsem kot samokritiko in opozorilo sami sebi.Preberi

Pred kratkim je Aleš Mendiževec v članku Kako pisati ali jaz in njegov drugi, objavljenem na Airbeletrini, podal precej dobro kritiko kolumniško-esejističnega sloga, ki se je razpasel na naši literarni sceni. Gre za slog, ki temelji na anekdotah iz avtorjevega življenja. Kot je Mendiževec pokazal (če tekst preberemo), v tem slogu ni opaziti moči neke samoafirmacije, ampak gre v prvi vrsti za reaktivno početje, kiPreberi

(Phillip Roth, v Svenska Dagbladet, 2. marec 2014: »Kdorkoli išče pisateljevo misel v besedah in mislih njegovih likov, išče na napačnem mestu. Iskanje pisateljevih ‘misli’ oskruni izobilje snovi, ki je sama po sebi zaščitni znak romana. Najpomembnejša misel romanopisca je tista misel, ki ga napravi za romanopisca.Preberi

V pričujočem sestavku bom skušal opraviti analizo vključitve kulture v trenutni politično-ekonomski sistem in razmisliti, kakšno vlogo lahko igra kultura pri vzpostavljanju novih družbenih paradigem. Najprej moramo ugotoviti, da živimo v neoliberalno-kapitalističnem svetu, ki se drži nekaterih domnevnih lastnih ekonomskih aksiomov. Ti se vrtijo predvsem okoli nevidne roke trga, prostega pretoka kapitala, močne pravne države in šibke države v smislu proste odločitve izbire življenja. Pri tem velja poudariti, da gre za domnevne predpostavke neoliberalizma inPreberi

Preobčutljivost, s katero se pri nas pogosto soočamo ob redkih – a skoraj vedno žolčnih – odzivih na literarno kritiko, in še to izključno odklonilno, priča o tem, da kritika v splošnem ni zares sprejeta kot integralni del kulturnega napredka, temveč prej kot eden izmed porokov za strahopetno vzdrževanje nespremenjenega obstoječega stanja oz. njegovo površinsko hvalo. Namesto da bi bila spodbujana, je njena ostrina (pravimo ji vendar kritična!) v interesu zagotavljanja povprečne sredinskosti kar nekako odveč.Preberi

Če bi nekdo padel z lune in pristal ravno v sredini razprave o generaciji 80., ki se je odvila v Trubarjevi hiši literature 31. maja 2013, potem bi si gotovo mislil, da je tisto, kar definira mlade ustvarjalce, naključno rojene v istem desetletju, pomanjkanje denarnih sredstev. Toda če bi prišel malo prej in si ogledal še film Marka Kumra Murča Srce v kamnu, v katerem kot glavni protagonisti nastopajo predstavniki pesniške generacije, rojenePreberi

Torej. Pred časom sem prejel elektronsko pošto od neznanca, ki se mi je predstavil kot glasbenik in ljubitelj besedne umetnosti; nekje da je prebral nekaj prevodov mojih besedil, zdaj pa, ker bo še nekaj časa v Ljubljani, če imam čas, predlaga, da se dobiva na kakšni kavi. Precej časa je trajalo, da sva se tudi res dobila, in vse, kar sem vedel, preden sva se končno zmenila, je bilo to, da bodo v Slovenski filharmonijiPreberi

Kultura je v paradoksalnem položaju. In naj takoj rečem: To je dobro, to je dinamično, tako mora biti.

Debatni večer z donečim naslovom Drugačna kultura za drugačno družbo je drugi iz serije tovrstnih dogodkov, ki so se in se še bodo odvijali pod okriljem Slovenskega centra PEN v dvorani DSP na Tomšičevi 12 v Ljubljani. Gre za niz večerov, ki bi naj vzpostavljali prepotreben javni dialog in obenem odkrivali vzroke za trenutno stanje kulture, predvsem pa kulturne politike.