Kultura, naša največja (brezplačna) dragocenost

Agata Tomažič

Prihajal je redno in točno, več let zapored. Oblečen v obrabljeno temno jopico in temne hlače, sloke postave in nevpadljivega obraza, s katerega se je dalo razbrati le, da je v svojem kakšnih pet desetletij dolgem življenju najbrž že užil boljše čase. Zdaj je bil njegov izraz resigniran, rahla zadrega se je risala na njem, vsakič ko je na dan izida potrkal na vrata redakcije. Dober dan, a bi mogoče lahko dobil izvod … je bil stavek, ki ga je moral v celoti izustiti samo kakšne trikrat, potem smo ga že poznali in vedeli, po kaj je prišel. Brez besed smo mu izročili sveže natisnjeni kulturni štirinajstdnevnik in ga pospremili k vratom, od tam pa je odšel. S kakovostnim čtivom, za kar smo si v redakciji domišljali, da naš izdelek je, mu bo morebiti nekoliko lažje. Ko vse izgubiš, tudi dostojanstvo, zaradi katerega ti ni mučno prihajati prosjačit za nekaj, kar drugi plačujejo, ti ostane uteha v kulturi in umetnosti. Aaaah, kako ganljivo!

In patetično. Priznam, nikoli nisem bila prav posebej rahločutna, a nad nerganjem, ki sem ga namenjala temu neznanemu gospodu vsakič, ko je odšel s časopisom v rokah, so še moji takratni sodelavci zavijali z očmi. Pa je bil moj pomislek vendarle čisto umesten: zakaj se tudi jaz ne morem meni nič tebi nič vsak teden narisati pred vrati ljubljanskih mlekarn, potrkati in reči, o, dober dan, a maste kaj mleka, sladoleda in jogurta, ravno sem prišla tu mimo …? Jasno, da bi odšla praznih rok; v najboljšem primeru bi mi pokazali, kje je njihova industrijska trgovina, kjer za našteta živila lahko plačam.

Seveda mi nikoli ni zares padlo na pamet, da bi obubožanemu odjemalcu kulture (čeprav se mi je nekoč zazdelo, da sem ga uzrla, kako korači po eni od ulic v mestnem središču v lepi obleki in s telefonom najvišjega cenovnega razreda prislonjenim ob uho, so bile to najbrž le blodnje moje izkrivljene, hudobne domišljije) zabrusila, naj plača tistih nekaj evrov za naš izdelek. Ker dejstvo, da si je vzel čas in se sprehodil prav do začetku tekočega traku, sploh ne upravičuje, da ga dobi brezplačno. Nisem mu rekla, sem si pa mislila, ko sem mu, kdaj pa kdaj – ko sem bila edina v redakciji, sicer mi sodelavci niso pustili – skozi špranjo steklenih vrat izročala šop potiskanega papirja …

Podobno ganljivi prizori so se mojim očem ponujali konec letošnjega oktobra, ko so se v vseh treh etažah Cankarjevega doma s sejemskih stojnic ponujale knjige. Ljudi vse polno, tudi vrišč najmlajših je bilo slišati med njimi, ljudem je res mar za kulturo in literaturo, samo knjige pa … No, knjige pač niso bile brezplačne, če je bila že vstopnina na sejem pred leti odpravljena.

Tudi ta veseli dan kulture, ko na obletnico Prešernovega rojstva slovenske kulturne ustanove vabijo obiskovalce v svoje grudi, je menda doživel velik uspeh. Podpisana sicer priznavam, da se vsesplošnega skupinskega odkrivanja kulturnih dobrin nisem udeležila, saj sem dan kulture po svoje slavila v nekoč drugem največjem slovenskem mestu, Trstu, kar se mi je zdelo še posebej subverzivno. O množičnem odzivu sklepam torej boljkone po medijskih poročilih in utrinkih z družbenih omrežij (spotoma, da ne zapišem kar pomotoma, sem bila priča le gromozanski vrsti ljudi, ki se je že v petek zjutraj kot kača vila po ploščadi enega od osrednjih slovenskih gledališč; vsaj pol ure so bili ti ljubitelji kulture pripravljeni čakati za – brezplačne vstopnice). A tudi brez metode opazovanja z udeležbo si upam dati roko v ogenj, da je bila že naslednji dan v čisto vseh kulturnih hramih, ki so 3. decembra pokali po šivih, situacija enako turobna kot vseh ostalih 364 dni v letu (izvzemši večerna odprtja in premiere – na prvih je postreženo z brezplačno jedačo in pijačo, na drugih se brezplačno dviguje družbeni ugled in imidž kulturno ozaveščenega posameznika). Pazniki so postopali po muzejskih sobanah, blagajničarke so odsotno pogledovale k vratom, ki se jim zlepa nihče ni približal niti na petdeset metrov. Vse skupaj je bilo torej videti, milo rečeno, pomilovanja vredno.

Tako kot je pomilovanja vredno vsakršno ponujanje. Ste kdaj videli, da bi kje brezplačno delili vstopnice za nogometne tekme ali koncerte estradnih umetnikov in umetnic, katerih imena niso primerna, da bi jih omenjali na tem kulturniškem spletišču? Ne, seveda ne, je pa ogromno ljudi, ki so zanje pripravljeni odšteti zadnje fičnike. Vodi jih hrepenenje, želja po nečem, kar je neprecenljivo, po nečem, čemur ceno določa povpraševanje. Ja, nepriljubljenost kulture je mogoče razložiti (tudi) precej preprosto, z zakonom ponudbe in povpraševanja. Zato menim, da bi kulturo (in umetnost) morali zaračunati (še bolj) in ji s tem vrniti dostojanstvo. Ne pa da se ponuja kot kakšna, oprostite izrazu, ostarela pocestnica, po znižani ceni in prvemu, ki pride mimo. Zavedam se, da je moje stališče precej radikalno, in to je še blago; če bi se kdaj dokopala do vzvodov zakonodajne oblasti (kar se, lahko si oddahnete, zagotovo ne bo nikoli zgodilo), bi si prizadevala za uvedbo selektivne ali pa vsaj ponderirane volilne pravice.

In ker verjamem v neke vrste razsvetljeni absolutizem kot edino primerno obliko vladavine, sem prepričana, da bi nekaj takšnih, radikalnih ukrepov potrebovalo tudi področje kulture – v najširšem pomenu te besede. Enkrat za vselej je treba ljudem izbiti iz glave misel, da je vse, kar berejo, dobro, da le berejo. Potemtakem lahko berejo tudi navodila za uporabo avtomatskih sesalnikov, pomivalnih strojev, jedilne liste in recepte, mar ne? Najbrž bi zamisel, da jim je treba to čtivo subvencionirati iz državnega proračuna, marsikoga spravila v bes, toda zakaj smo potem tiho, če smejo javne knjižnice z davkoplačevalskim denarjem nabavljati knjige, katerih umetniška vrednost je primerljiva z zgoraj naštetimi besedili?

Vse, ki se pri blagajnah v slovenskih muzejih in galerijah poskušajo pogajati za popuste (ali jih tja zanese le, če je vstop prost), bi rada videla, kako bi se tega podjetja lotili v kakšni slični kulturni ustanovi na tujem, kjer poslušno odštejejo, kolikor je napisano. Še prej pa so pripravljeni stati v vrsti tudi uro ali več – čakati, da bi plačali! Morda bi tudi osrednja slovenska nacionalna galerija morala razmisliti o dvigu cene vstopnic in se prepustiti blagoglasnemu zvoku, ki ga oddajajo cekini, kadar padajo v blagajno.

Idejo nekaterih kabelskih operaterjev, da bodo zaračunavali prenašanja programa nekaterih komercialnih televizij, bi morali pozdraviti kot nadvse prikladno, da se preslika na področje založništva in medijev, recimo. Tudi tu bi tiste, ki ustvarjajo dobiček z razpečevanjem publikacij, ki rabijo prvenstveno samo ustvarjanju dobička in imajo za postransko škodo poneumljanje ljudi, kazalo osrečiti s kakšnim davkom. Tako pridobljena sredstva bi namenili za kakovostno produkcijo medijskih vsebin, ki bi med Slovence zanesla zavidljivo visoko stopnjo kulturne omike in splošne izobrazbe. Doslej smo se namreč prestopali v začaranem krogu: ljudje, ki konzumirajo pofl, niti ne morejo razviti okusa in navdušenja nad čem boljšim. Omikano ljudstvo pa bi posegalo samo po prvovrstnem blagu in se k nogometni žogi zazrlo le, kadar bi o takšnih in podobnih igrah bralo v bravurozni literarni obdelavi Marjana Rožanca, recimo.

Vprašanje, kako narediti kulturo bolj dostopno in privlačno za najširše ljudske množice, je po svojem stažu in težavnosti najbrž primerljivo s človekovimi osnovnimi eksistencialnimi prevpraševanji. Odgovorov nanj je na desetine in vsi so lahko pravilni, vsi napačni. Tako, kot so tudi zgoraj našteti predlogi lahko mišljeni krvavo resno ali pa zelo cinično – inteligenten bralec bo brez težav prepoznal in iz besedila pometal kukavičja jajca. Za resnejše pisanje o tej tematiki bi se avtorica seveda morala oborožiti z oprijemljivimi podatki, izračuni, statistikami. Ampak saj takšnih, poglobljenih ekspertiz bralci tega portala v kolumni bržčas niti ne pričakujejo. Pričujoči tekst je torej samo eno od razmišljanj, pri katerem je dovoljeno operirati s pavšalnimi sodbami. Ena takih je prepričanje, da vsemu trudu kulturniških uradnikov navkljub, kako približati kulturo čisto vsem, še vedno ostajajo državljani, ki ob vseh njihovih akcijah niti z očesom ne trenejo. Kultura jih ne zanima, pa čeprav bi si jo lahko privoščili. Še več: niti v sanjah ne bi namenili niti najlažjega kovanca za nekaj tako nesnovnega in puhlega. Nasproti njim stojijo oni, ki nimajo, pa vendar dajo. Za knjige, za koncerte, gledališča, razstave. Morda celo za svoje stanovske kolege. Tem bi bilo treba uživanje kulturnih dobrin res omogočiti brezplačno, saj ni bojazni, da bi brezplačnost kulturo v njihovem dojemanju razvrednotila. Za tiste iz prve kategorije pa bi morali kulturo v najprej majhnih, potem pa vse večjih odmerkih predpisati z zakonom, in jim jo tudi mastno zaračunati. Ampak le kako sestaviti tak zakon? V razsvetljenem absolutizmu bi šlo brez težav! Samo še kandidate za vladarja bo treba najti …

O avtorju. Agata Tomažič je začela pisati v novinarskem krožku OŠ Riharda Jakopiča. Pozneje v življenju, ko si je pridobila tudi ustrezna izkazila o izobrazbi (matura na gimnaziji Poljane ter diplomi iz francoskega jezika s književnostjo na FF in novinarstva na FDV), je imela srečo, da so ji za pisanje in vse domisleke v zvezi s tem tudi plačevali, sprva pri Delu, d. d., zdaj na ZRC SAZU, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Boki pravi:

    Hja, danes mnogi mrmrajo, joj, kako draga knjiga! Jo lahko dobim za 5 €? Pri tem pa si je včeraj kupil nov avto za 25.000 € in trdi, da je kupil poceni dober avto.
    Glede branje je pa tako – ljudje imajo pravico, da berejo karkoli pač želijo. Naj z denarnicami glasujejo. Žal pa je zelo malo virov, ki bi dajali dovolj širok vpogled v to, kar je v določenem kontekstu kvalitetno. Če nekdo rad bere tehnološke trilerje, ga nima smisla posiljevati, da je prava umetnost tragična zgodba srednješolke ion mu vbijati občutka manjvrednosti, ker pač ima svoj okus.
    V vseh žanrih, vseh literarnih zvrsteh je pač določena količina pofla, povprečnega, nadpovprečnega in seveda peščica odličnega. A pri nas ljudje nimajo izbire. Pojdite v knjigarno – kuharice in priročniki, kako doživeti srečo v 3 minutah. Od leposlovja pa silno omejena izbira. Vse to je posledica brutalnega oženja žanrskega prostora v literaturi, ki ga poganjajo razni čisto zasebni interesi. Malce sem se zabaval s številkami in mi je vse jasno.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Arterie ali kako se na Poljskem izdaja literarna revija

    Rafał Gawin

    Delamo postopoma.  Na Poljskem nekomercialne kulturne iniciative običajno nastanejo po načelu družbene mobilizacije: nekaj fanatikov se na primer odloči, da bo ustanovilo literarno revijo in počne vse, da … →

  • Nuja kulture!

    Tadej Meserko

    V pričujočem sestavku bom skušal opraviti analizo vključitve kulture v trenutni politično-ekonomski sistem in razmisliti, kakšno vlogo lahko igra kultura pri vzpostavljanju novih družbenih paradigem. … →

  • Neobstoječa generacija 80.

    Gabriela Babnik

    Če bi nekdo padel z lune in pristal ravno v sredini razprave o generaciji 80., ki se je odvila v Trubarjevi hiši literature 31. maja … →

Izdelava: Pika vejica