Neobstoječa generacija 80.

Če bi nekdo padel z lune in pristal ravno v sredini razprave o generaciji 80., ki se je odvila v Trubarjevi hiši literature 31. maja 2013, potem bi si gotovo mislil, da je tisto, kar definira mlade ustvarjalce, naključno rojene v istem desetletju, pomanjkanje denarnih sredstev. Toda če bi prišel malo prej in si ogledal še film Marka Kumra Murča Srce v kamnu, v katerem kot glavni protagonisti nastopajo predstavniki pesniške generacije, rojene v osemdesetih, potem bi se mu verjetno poblisknilo, zakaj je temu tako. Glorjana Veber, ena izmed udeleženk razprave, je sicer večkrat poudarila, da vezni člen generacije ni apatičnost, kaj šele nedelovanje in nezmožnost ustvarjanja, toda tistemu z lune bi se vseeno moralo zdeti, da je film, izhodiščna točka razprave, prevlečen z avro patosa, če ne celo samonacentriranosti, in da bi to utegnil biti eden izmed razlogov, zakaj tolikšen razkorak med tistimi, ki delajo umetnost, in onimi, ki imajo vzvode za deljenje denarja.

Ne govorijo istega jezika, bi verjetno pomislil, bodisi ker nočejo ali pa ne znajo. Sogovorniki, torej Ana Geršak, Urban Zorko, Glorjana Veber in Dejan Koban, so se sicer strinjali, da finančna sredstva pomembno vplivajo na kakovost umetniških projektov in da bi razpisna dokumentacija morala biti prilagojena tistim, ki ustvarjajo, in ne tistim, ki delijo sredstva. Z letnim odprtim razpisom, kot je predlagala Glorjana Veber, bi ne samo dvignili kakovost tega, kaj se prijavlja, temveč bi birokracija s tem delujočim umetnikom posredovala povsem drugačno sporočilo. Ana Geršak je k temu dodala, da s komentiranjem problema financ hitro lahko zapademo v “jamrarijo”. Gre bolj za to, kako status umetnosti formalnopravno urediti. Če se je za hip zdelo bolj smiselno, da bi na tovrstno diskusijo povabili predstavnike starejše generacije, ki bi ovrgli ali potrdili podobo apatične generacije 80., potem se je ravno preko komentarjev Geršakove izkazalo, da gre za generacijo, ki ima jasno izoblikovana stališča in je hkrati angažirana  – oboje v smislu, da reflektira svoj minorni položaj v družbi.

Ko se je razpravljalo o času, je Geršakova izjavila, da ima umetniški status svoje dobre in slabe strani. Slabe v smislu, da umetniško ustvarjanje ne poteka premo sorazmerno z birokratskimi (in življenjskimi) zahtevami. Če si umetnik vzame čas za svojo stvaritev, ni nujno, da bo enako storila tudi družba. Takšnemu sekundarnemu oziroma post-produkcijskemu pristopu se je postavila po robu Glorjana Veber: “Z mediji se nimam časa ukvarjati, mediji pridejo slučajno zraven.” Po njenem torej delaš najbolje, kot znaš, potem pa se medijski odzivi zgodijo ali pa ne. Bolj pomembno se ji zdi, na kaj se mediji odzivajo in kaj iz svojega dometa izpustijo. Kot avtorica na primer pogreša negativne kritike, ki se ji zdijo veliko bolj stimulativne od vse preveč prisotnega glajenja hrbtov. In če nekateri že trdijo, da je generacija apatična, potem je po mnenju Vebrove problem v tistih, ki to izrekajo, in ne v onih, ki se jih pojmuje kot predstavnike določene generacije.

Urban Zorko je k izrazito razpršeni in indivdualizirani razpravi, kot da bi se preko neizrečenega izkazovalo tisto generaciji najbolj imanetno, pripomnil, da se je razprava o generacijski pripadnosti začela umetno. Nejc Gazvoda je primer generacijskega avtorja, pri čemer je šlo predvsem za marketinško potezo. Čeprav je Geršakova nekoliko prej opomnila, da se je generacijski diskurz začel s prozo in lansiranjem avtorjev, kot so Vojnović, Gazvoda, Krambergerjeva, nadaljeval pa z izraznim delovanjem skupin, ki so vezane na poezijo, se v razpravi ni reflektiral reprezentacijski moment, namreč, koliko s tem, ko določene avtorje postavimo na piedestal, povzročimo škodo tistim, ki ostajajo neimenovani. Razpravo je uspelo uravnotežiti šele Dejanu Kobanu, predstavniku KUD Kentaver, pod okriljem katerega delujejo Mlade rime. Mlade rime je celo označil za “neuvrščene” in s tem animiral publiko, ki je spričo neintenzivirane razprave začelo kapljati ven iz prostorov THL.

Z neuvrščenostjo je Koban mislil tako minorna sredstva, ki jih prejemajo Mlade rime, kot na sam prostor, ki ga zasedajo v orbiti slovenske beletristike. Glorjana Veber se mu je pridružila v smislu, da ne razume termina “narediti preboj”. Po njenem mladi prostor za ustvarjanje imajo, problem pa se pojavlja, ker kapacitete in zmožnosti ostajajo neizkoriščene. Zorko je k temu dodal, da med generacijami ne prihaja do konstruktivnega dialoga in da torej pogreša mentorske pobude s strani starejših kolegov. Seveda bi mu lahko oporekali z različnimi delavnicami, od Literaturine delavnice do srečanj, ki jih prireja JSKD, toda zdi se, da je imela razprava pravzaprav druge težnje. Ko je Geršakova opozorila, da posamezni predstavniki generacije govorijo drug mimo drugega, se je začel kazati problem samega termina generacija, za katerega so se vsi prisotni strinjali, da je konstrukt, odvisen od točke gledanja in od mesta govorca, torej tistega, ki opredeljuje generacijske vrednosti.

Morda je obstoječo, pa vendarle neobstoječo generacijo še najbolj definiral Koban: “Imamo ljudi, ki hodijo na oder, toda to niso člani.” Generacijsko gibanje mora po njegovem imeti manifest, člane in predvsem dogodek, preko katerega se člani definirajo. Pri tem je ključen tudi upor proti esteblišmentu, torej redefiniranje sebe glede na lastno preteklost. Toda ker je v filmu Srce v kamnu – razen že v preteklih generacijskih gibanjih zaznane težnje po liričnih izlivih in (vzvišene) odmaknjenosti umetnosti od množičnih občil – vse od naštetega odsotno, se zdi, da je generacija 80. nastala v praznini in da potemtakem deluje kot množica različnih, med seboj nepovezanih interesnih skupin. Čeprav je Glorjana Veber proti koncu razprave optimistično izrazila željo, da bi tekmovalnost dali na stran in začeli hraniti drug drugega, bo verjetno precej težko premagati dejavnike razpršenosti, od hiperprodukcije in želje po konstantni prisotnosti na trgu do nesprijetosti umetniške in birokratske logike.