Borut Golob se je slovenski javnosti s svojim prvencem Smreka bukev lipa križ: domačijska povest z motorno žago in srečnim koncem uspešno predstavil leta 2009 in doživel tako topel kritiški sprejem (kresnikova deseterica) kot tudi odobravanje širšega bralskega občinstva (na kar nas opozori tekst, zapisan na notranji strani platnice). Poleg nepozornemu bralcu bolj izmuzljivih in manj pomembnih podobnosti s prvencem, kot sta avtorjeva očitna fascinacija nad prokreacijskimi zmožnostmi Habsburžanov in malo manjše navdušenje nad rojstnim krajem slovenske narodnozabavne glasbe, ostajajo bistveni objekti, deležni prikimavanja tako kritikov kot ostalih bralcev, tudi tokrat med osrednjimi kvalitetami romana: humor, kritika in sočen jezik.Preberi

Mojstrski Shaun Tan, dobitnik prestižne nagrade Astrid Lindgren, počasi osvaja oziroma se vsaj ponuja tudi slovenskemu bralstvu. Po ilustrirani knjigi miniaturnih zgodb Zgodbe iz oddaljenega predmestja smo dobili še dve njegovi avtorski slikanici, obe v prevodu Vesne Česen, Rdeče drevo in Izgubljeno stvar (o slednji več v enem od naslednjih Trampolinov!). Čeprav se avstralskega ilustratorja in avtorja pogosto omenja v kontekstu mladinske književnosti, njegova dela niso nikoli in nikakor namenjena zgolj mladim – nasprotno, namenjenaPreberi

Čim sem slišal za projekt, sem si predstavljal, da bo stremel k prevodu intelektualnega značaja literarne kritike v zabavni medij stripa, s tem pa bo obenem prizemljil kritiški intelektualizem in strip spremenil v posodo pametne poante. S tem bi v eni sapi pokazal, da se da tehtne učenjaške poante predstaviti na slikovit, nazoren in celo smešen način in da se da s komičnimi sličicami povedati tudi kaj tehtnega. Da lahko, skratka, misel in smeh soobstajata v istem mediju.

Pravo finsko tihožitje: veliko narave, kopanje v jezerih, vikend hišice, požrtije ali vsaj izdatni prigrizki, savnanje … In roadtrip. Seveda ne navaden, pač pa razbojniški. Razbojnikovi štejejo pet članov … dokler ne ugrabijo šeste – Ajde, ki ugrabitev sprejme precej hladnokrvno: »Drugi teden junija so me ugrabili. Še dobro, da so me. Obeti za poletje so bili tako ali tako slabi.« In kakor se kmalu navduši nad novo druščino, tako se tudi Hilda – vratolomna voznicaPreberi

Slavček ugleda granatno jabolko in granatno jabolko zasliši slavčka; prvi si poželi, kar ima drugi, drugi, kar ima prvi. Znano? A imamo, kar nam je dala narava, in s tem moramo živeti, kot najbolje zmoremo. Knjiga Slavček in granatno jabolko šteje le malo (na moč poetičnih) besed, a kljub temu pripoveduje o velikih stvareh: o lepoti, očaranosti, prevzetosti, samosvojosti. Pravzaprav je takšna stvar – lepa, samosvoja, ki priteguje pogled. Slikanico namreč krasijo ilustracije, ustvarjene vPreberi

Kolikor vem, je tvoja knjiga nastajala kar nekaj časa. Spomnim se denimo pesmi “Žehta”, s katero si sodelovala – in zmagala – tudi na pesniškem turnirju; v tem času bi kateri drugi pesnik napisal in izdal že več zbirk … Si se zavestno odločila, da bo knjiga nastajala počasi, v svojem ritmu, ali si jo pisala v valovih, ki so zajeli tudi starejše tekste?Preberi

Nekatere generacije se ukvarjajo bolj s temeljnimi vprašanji, druge z dokončnimi odgovori. Nasprotno pa si generacija, ki ji pripada tudi Muanis Sinanović, očitno ne dela več toliko iluzij o relevantnosti prvih in pravilnosti drugih. Ta generacija je s pesniško zbirko Štafeta okoli mestne smreke dobila svoj do zdaj najbolj prepričljivi glas, v katerem so na eni strani svobodno izraženi dvomi glede lastne identitete, te pa, na drugi, spremlja tudi nezaupanje do širšega družbenega stanja in vsega, kar se ima za preveč pomembno.Preberi

Nekoč je živel Cufek, ki je najprej cufal revijalno in potem pricufkal v knjigo. Vzreditelj Manček ga je ob primerni starosti oddal pesnici, zdaj pa so vsi trije v veselem pričakovanju otroških ljubiteljev cufkastih štirinožcev. Besedila, pisana na ilustracije, se sicer vedno ne obnesejo, a Cufek v besedi dobro korespondira s Cufkom v risbi, še več, rezultat kombinacije podob in besed so prav fletno duhovite epizodice. Gladko rimani verzi torej sledijo pasicam podob in soPreberi

Medtem, ko se avtorica sprašuje, zakaj je babica jezna, se bralec sprašuje, zakaj se trudi z medvedi, ko bi ji šli ljudje evidentno bolj na roko. Medvedi Lele B. Njatin itak so ljudje, ki se jim samo reče medvedi. Namesto šap imajo roke, po pohištvo za brloge so šli verjetno kar v Ikeo, ličijo se itd. ipd. Poleg tega si res težko predstavljam medvedko (in sploh kakršnegakoli medveda!) brez lasulje in zobne proteze! Pred očiPreberi

Fantasma epohé – Poezija in/kot igra, kolosalno zastavljen projekt pesnika, filozofa in umetnostnega zgodovinarja Andreja Medveda, je zainteresirana slovenska javnost pričakala razmeroma medlo. V tisku so se sicer pojavljali napovedniki, ki so sicer v presežnikih, a obenem precej na hitro označili izid nove knjige, kar pa je odziv, precej nesorazmeren z ambicioznostjo projekta, za katerega je publika po novem bogatejša.Preberi

“Darilo, ki ga narediš sam, je bolj dragoceno od kupljenega. Sporoča, da imaš nekoga tako rad, da si mu posvetil svoj čas in znanje. Sporoča, da je to darilo osebno, ne generično. Sporoča, da potrebuješ višjo žepnino.” Ameriški stripar Bill Watterson je najbolj znan ravno po stripih o Calvinu in Hobbesu, ki jih je ustvarjal med letoma 1985–1995. Calvin je prefrigan (glej zgornji citat …), z vsemi žavbami namazan mulček, ki sovraži domače naloge, pospravljanjePreberi

Med vsemi današnjimi knjižnimi negotovostmi vsaj o frankfurtskem sejmu med profesionalci ni dvoma: tja je treba iti. Razlog je preprost: vsi gredo v Frankfurt, ker gredo vsi v Frankfurt. In vsi se tam učijo od vseh. Vsakega toliko časa pa le na sejmu srečaš kakega menedžerja, ki je pravkar prevzel založbo in že zadovoljno razlaga, da je namesto par urednikov prišel kar on, saj je tako smotrneje, uredniki si vendar lahko dandanes vse knjige ogledajo kar na spletu, če jihPreberi

Eden izmed (vedno bolj) vidnih kulturno-umetniških akterjev na severovzhodnem delu Slovenije je Mladinski kulturni center Maribor z literarnim programom MKC Črka. Ko sem pred nedavnim obiskala enega od njihovih literarnih večerov, ki zaključujejo serijo spletnih predstavitev in literarnih objav izbranih avtorjev in avtoric, sem ob seznamu nastopajočih pomislila najprej na regijsko dimenzijo dogodka. Če se ne sprenevedam, potem priznam, da je bil moj prvi preblisk tiste izključevalne narave, s katerim človek dandanes z zahodnoevropske perspektivePreberi

Recimo, da si po neprespani noči in vstopanju v bleščavo jutro skušam pojasniti, čemu se mi je predvsem med poslušanjem jubilejne slovesnosti Društva slovenskih pisateljev s precej pomenljivim naslovom Ker je naša pisateljska država republika in predvidljivimi slavnostnimi govorci (pa tudi nastopajočimi) po glavi motal prizor iz romanesknega prvenca Miriam Drev V pozlačenem mestu. “On, ki še naprej računa z mojo zaupljivostjo, ne dojame, da so se prožne meje moje uvidevnosti to noč razrahljale, daPreberi

»in bronski beat o svojem fantu in ti, ki me držiš za roko, meni pa se svet kotali, kotali. noči so se razpirale, vrata so me vodila v vse beznice sveta, v kraljevske dvorane, v zapore in spovednice. […] bogovi morajo biti mladi. le tako lahko verjamem. njihove roke še ne smejo biti zapacane s krvjo, njihov urin mora biti sladek, koža gladka.« (metelkova) V srednji šoli, ko smo še, ciniki, kot zadnji, začeli iskatiPreberi

In ampak torej zakaj zgodbe ravno ljubljanske? – Ko pa uredniki priznavajo, da se zgledujejo po (J.) Nerudovih Praških zgodbah, ki da poskušajo s Prago narediti, kar je naredil Dickens z Londonom: ko je torej popolnoma jasno, da se Ljubljana ljubljanskih ali London londonskih zgodb ne more vzpostaviti iz z vseh vetrov pobranih delc, temveč je to stvar opusa: Dickensov London, Nerudova Praga, Joyceov Dublin, kar je še takega … Podoba mesta vznikne iz posameznikovihPreberi

Stric je brezmejno bogat slon, ki je diplomiral na filozofski fakulteti. Dandanes precej neverjetna kombinacija, kajne, ampak neverjetnost, nenavadnost, nesmiselnost in čudežnost so Martinovi (1879) zaščitni znaki. Stric obožuje izdatne prigrizke in se ne more upreti ničemur, kar je mogoče metati okrog. Živi na Domačevem in je nekakšen tiran, ki pa z veseljem pogosto in bogato obdaruje svoje prijatelje in privržence. Sovražni tabor predstavljajo prebivalci Hude luknje, ki ga hočejo strmoglaviti, ampak roko na srce,Preberi

Društvo slovenskih pisateljev razmišlja. Toda, ali se tudi zamisli? Ob letošnji starosti 140 let se ob vsej finančni stiski, političnem prevpraševanju in različnih javnih zagovorih ni dovolj naigralo (kot bi rekel Kocbek) nad svojimi leti, ki se nad glavami v njem zbranih mladih in sivih pišočih dvigajo kot nekakšen čuden obstret, za katerega si lahko – podobno kot za duhovne guruje, ki imajo sposobnost videti barve avre – predstavljamo, da ima zmožnost videti vso energijo,Preberi

Na branje desete edicije mednarodnega literarnega srečanja Zlati čoln 2012, prevajalske delavnice pesnikov, ki mostove za slovensko literaturo gradi ob robu in v brk “visokobudžetnim” festivalom, sem prišla na deževen petkov večer, ko vlaga leze v čevlje in dežnik ni vedno zadostna zaščita. Prišla sem iz radovednosti, kako gre enemu izmed nizkobudžetnih festivalov, ki se jim v času krize piše še mnogo slabše kot osrednjim “stebrom” nacionalne knjižne promocije – in v hipu se je zazdelo, da sem vstopila naravnost v babilonski stolp.Preberi

Butalci so itak legende. Mislim, ti, ki si jih je omislil Milčinski. S pametjo so sicer bolj na slabem, ampak ostalega imajo na pretek. Pa še to nevšečnost se da menda odpraviti, saj naj bi bilo za denar naprodaj vse. Vrli Butalci se, kot se spodobi, “pametno” lotijo kupovanja pameti in pri tem zabavajo bralce vseh jakostnih stopenj pameti, kajti je že tako, da se tuji neumnosti z lahkoto smeji vsak in da je obPreberi