Andraž Polič in Gregor Podlogar bereta iz novih izdaj Prelomi in Atlas

Poezijo bereta Blaž Iršič in Jernej Županič.

Ema Kugler je multidisciplinarna umetnica. Je predvsem režiserka, a obenem tudi scenaristka, montažerka, scenografka, kostumografka, producentka … Po izobrazbi diplomirana ekonomistka, ki je v osemdesetih začela ustvarjati performanse, v devetdesetih pa vzporedno s performansi tudi filme. Posnela je tri dokumentarce in enajst igranih filmov: šest kratkih in srednjemetražnih (Hydra (1993), Obiskovalec (1995), Tajga (1996), Postaja 25 (1997), Menhir (1999), Homo Erectus (2000)) ter pet celovečercev (Phantom (2003), Le Grand Macabre (2005), Za konec časa (2009), Odmevi časa (2013), Človek s senco (2019)).

Komadov, s katerimi sem zapravil življenje, je bilo vsaj pri meni vedno preveč. Pravzaprav jih je bilo toliko, da ne morem izluščiti tistih, ki so mi vmes morebiti rešili življenje. Pa je bilo gotovo tudi nekaj takšnih. Recimo kakšen od Velvet Underground, ki so bili vedno moja vez z dušo, ki je bila nepovratno izgubljena, ko sem prvič slišal pravi rokenrol. Ko slišim njih, slišim upanje, čeprav vem, da je vse že zdavnaj izgubljeno. Tako je to z rokenrolom: vedno te pozdravi z napačne strani ulice. In dokler sam ne izgubiš upanja, ga tudi on ne bo izgubil. 

Rada spajam različne veje umetnosti. Poslušam glasbeno podlago za Evforijo, ko pišem ali berem poezijo. Ali pa le strmim skozi okna na vlaku, pred mano se razprostirajo temne skale, ob katere udarja Sava, in poslušam »Visions of Gideon« (Sufjan Stevens): skoraj kot bi bila v filmu Pokliči me po svojem imenu. Si mislim: o tem bom nekoč pisala. In tisti čudni tip na vlaku, ki ves zadet jé svoj čips, za trenutek izgine.

Nam je mnogim skupno, da nas leta spremlja en stavek ali pesem, neka nepopustljiva referenca, ki se je ne otresemo, ker življenje in svet kljub toku večnih sprememb v osnovi ostajata iz iste materije? Tudi ko skromno stopi v ozadje, že prav kmalu zopet skoči na površje, kadar se notranji svet ponovno zamaje v stiku z neizprosnim zunanjim. Preberi

»Pri SZ Čeljust sem izdal par pesniških zbirk, ki sicer niso bile opažene, ampak kot pravi Bob Geldof v The Great Song Of Indifference: I don't mind at all.«

Od malega se mi je zdelo, da muha s svojim sestavljenim vidom vidi drugačen svet kot jaz, da o zaznavi deževnika niti ne govorim, da obstaja spekter zvokov, ki jih ne slišim, in barve, ki jih ne vidim.

Iz Cankarja v Šiško v Berlin. O telesni izkušnji glasbe in svetu, ki je popoln, če ga le uspemo slišati (in videti) takšnega, kot je, brez vnaprejšnjih pričakovanj in idej.

Redna služba ni od Boga dana, temveč se je treba zanjo truditi in delati po svojih najboljših močeh.