Zagovorniki visoke književnosti so nobela za Dylana videli kot nekakšno mazanje posvečenega in brezzračnega polja – prišel je »kmet« iz rudarske Minnesote, prišel je načitani in več kot sto milijonov dolarjev težki samouk, ki ga je vzgajala cesta, in s peto svojih kavbojskih škornjev naredil škrbino v marmorno stopnišče –, zagovorniki rock kulture pa so v tem prepoznali končno in dokončno priznanje popularne glasbe kot resne umetnosti, njen vstop tja, kamor po svoji vplivnosti za življenje na planetu Zemlja v zadnjih petdesetih in več letih tudi spada. Seveda so se oboji motili.

Nobelova za Boba Dylana? Nekateri pravijo, da nagrade niso pomembne in strumno pristavljajo, da je pomembna le kvaliteta. Morda gre za zavidanja vredno nonšalanco ali pa za samoslepljenje – nagrade vzvratno vzpostavljajo kvaliteto in zlasti zbujajo medijsko in (v literarnem polju) bralno pozornost.

Ob koncu šolanja na Klasični gimnaziji v Zagrebu, po kar zahtevnem urniku iz latinščine, grščine, matematike in fizike, ki je – poleg pečata na hišnem proračunu zaradi številnih ponavljanj – iz naivnežev ustvarilo kopico mladih prebrisancev, se je kar 20 od mojih 33 sošolcev odločilo za študij na Pravni fakulteti Univerze v Zagrebu. Čeprav mi ni do obsojanja, pri taki razredni diferenciaciji očitno ni bilo težko biti drugačen, saj sem, kot mnogi drugi, svoj izpustniPreberi

Boštjana Narata poznamo kot glasbenika, ki je dolga leta skupaj s Kataleno raziskoval ljudsko glasbo in ji skozi številne interpretacije nadeval nove zvočne podobe, zadnja leta pa smo ga spoznali tudi kot odličnega kantavtorja, ki v svoja besedila rad vstavlja filozofske utrinke in tako sestavlja zvočne kolaže, ki z novo življenjsko izkušnjo dobivajo vsakič drug pomen. Preberi

Torej. Pred časom sem prejel elektronsko pošto od neznanca, ki se mi je predstavil kot glasbenik in ljubitelj besedne umetnosti; nekje da je prebral nekaj prevodov mojih besedil, zdaj pa, ker bo še nekaj časa v Ljubljani, če imam čas, predlaga, da se dobiva na kakšni kavi. Precej časa je trajalo, da sva se tudi res dobila, in vse, kar sem vedel, preden sva se končno zmenila, je bilo to, da bodo v Slovenski filharmonijiPreberi

Konci so pomembni. Pomagajo nam, da tisto, kar je bilo pred njimi, spravimo v red, ko smo pa že tako odvisni od različnih smislov in idej. V mislih imam seveda umetnost. Če je denimo na koncertu dobro, ampak res dobro, potem čudno negibni na svojih sedežih komaj čakamo, da glasba utihne in bomo lahko ves notranji nemir (ki je v svojem bistvu prav tako nekakšno gibanje, skoraj ples) končno sprostili s ploskanjem. Saj, ko preberemPreberi