Kako mi je Buk rešil življenje pred trdovratnimi črnskimi desničarji

Ob koncu šolanja na Klasični gimnaziji v Zagrebu, po kar zahtevnem urniku iz latinščine, grščine, matematike in fizike, ki je – poleg pečata na hišnem proračunu zaradi številnih ponavljanj – iz naivnežev ustvarilo kopico mladih prebrisancev, se je kar 20 od mojih 33 sošolcev odločilo za študij na Pravni fakulteti Univerze v Zagrebu. Čeprav mi ni do obsojanja, pri taki razredni diferenciaciji očitno ni bilo težko biti drugačen, saj sem, kot mnogi drugi, svoj izpustni ventil našel v rolkanju, branju in poslušanju glasbe. Za razliko od sošolcev, ki so od staršev podedovali originalne vinile Boba Dylana, Paddyja Moloneya in podobno, je bila moja razvojna pot od prvega letnika tlakovana s kasetami, po robu pa sem se jim postavljal še s štorijami fotra, ki je poslušal Laibach in Swans. Nagnjen k ikonoklastom bolj kot ikonofilom sem odkrival Bukowskega, Steinbecka in Salingerja in kmalu po prvem obisku skateshopa v Gradcu s fotrom bral de Sadea na stranišču v T-shirtu diaboličnih motivov … Takoj sem se poistovetil s pripovedovalci Izgubljenega sina [Ham on Rye, slov. prev. Špeh na kruhu], Varuha v rži in Cannery Row [slov. prev. Ulica ribjih konserv]. V prid temu, da vendarle ni bilo vse tako črno-belo, pa je govorilo presenečenje, ko mi je eden od novih sošolcev podaril Bossanovo, tedaj zadnjo ploščo skupine Pixies. Post-adolescenčno obdobje sem nato začel na koncu prvega letnika fakultete. Ob obisku Virgin storea v Berlinu sem po čistem naključju kupil Mingusov Live at Bohemia in se na široko seznanil s džezom, s tradicijo in avantgardo obenem. Njegovo subkulturo sem takoj dojel kot Gesamtkunstwerk in kmalu odkril poeta Patchena in filmarja Cassavetesa.

Pozneje, ko se je institucionalno šolanje končalo, me je prijateljica iz Ljubljane, ki je, ironično, tudi sama pravnica, spet privedla do Bukowskega. Veliko ji je pomenil in ni ji bilo jasno, zakaj ga jaz v bistvu ne maram. Politično spoštljivo do mojega snobizma – ali kako se že reče alternativcem, ki ne marajo kontrakulturnih pisateljev – jo je zanimalo le, zakaj. Zakaj mi je fenomen Bukowski tako težko pripoznati? Zakaj mi je, obenem, postal neprepričljiv? Odgovor lahko iščem pri predsodku do triade eskapizma, prav gotovo taistih razlogov, ki so bili za druge magnet; družba, pitje in … seks, triada, ki kulminira v Ženskah. Poleg omenjenih knjig sem Buka bral tudi v izvirniku, kratke zgodbe The Most Beautiful Woman in Town, tako kot Priče o običnom ludilu in Faktotum, proze, ki je ob brskanju COBISS-a niti ne najdem v slovenskem prevodu. Pa tudi v tem, da mi, razen naslova, sam Izgubljeni sin niti ni kaj posebej »izgubljen«, saj obravnava osamosvojitev od družine. Pravzaprav se mi je kasneje zdel celo bližji Ogorčenju Philipa Rotha …

Pisateljev alter ego Henry Chinaski se skozi svoja razmerja z različnimi Lindami – ah, ta realizem! – ukvarja tudi z ameriško družbo 70.-ih let, torej z bledo ero predsednika Jimmyja Carterja, poštenega človeka dobrih namenov, nekaj podobnega vladi, ki jo imamo prav zdaj na oblasti v sosednji Hrvaški. V širšem kontekstu lahko knjigo beremo tudi kot napoved prihajajočega reaganomicsa, ko začne v družbi veljati geslo homo homini lupus, ampak zavedam se, da je bralki, kot je moja kolegica, od katere se nikoli nisem naučil enostavnosti, za kaj takega malo mar.

Meni je pa zanimivo, kako se življenjski stil – omenjena triada, očitno podedovana iz norih šestdesetih – odslikava na širšo sliko družbe, saj se vsakodnevno bruhanje razrašča v metaforo rejenosti, ki je, itak, zadnja stopinja avtorjevega eskapizma. Telesnost prerašča v anomalijo, ki meji na seksizem, spomnimo se denimo prizora trkanja na vrata v dekliškem zavodu le v gatah in nogavicah … Ampak kar se tiče seksa, drži, da je Buk mnogo boljši stilist od Houellebecqa, čigar junak kljub vsej provokativnosti le »vstopi vanjo«. In kot da ne bi imel dovolj težav je pripovedovalec ob svoji politični nekorektnosti tudi solipsistični ljudomrznež. Zaradi odločitve, da bo ustvarjal kar na prostem trgu, sreča le določene vrste ljudi in ne ohranja nobenih odnosov do družinskih ljudi ali t. i. »navadnih Američanov«: »I disliked weekends. Everybody was out on the streets. Everybody was playing Ping-Pong or mowing their lawn or polishing their car or going to the supermarket or the beach or to the park. Crowds everywhere. Monday was my favorite day. Everybody was back on the job and out of sight.«

Zavedam se, da sem, tudi zaradi dejstva, da nisem nikoli obiskal ZDA, skozi leta ustvaril vzporedno identiteto radovedneža do take neevropske mentalne paradigme. Prvič, ljubim post-bop in free-jazz, kar tam itak sploh redki poslušajo … Ob poskusu vstopa v avtorjeve čevlje se zavem tudi samskega moža, ki skozi skoraj dve desetletji življenja dela brez možnosti spremembe lastnega socialnega statusa … Iz tega razberem, da je za pripovedovalca, če se vrnemo k sami družbi, ta sprememba precej abstraktna. Alkohol je bil medij, skozi katerega je Chinasky spoznaval nove ljudi, tako kot svoje ljubice, saj je enako počel tudi sam pisatelj. Alkohol je most med raso in razredi, med čakanjem na taksi, sreča črnca v non-stop fast-food restavraciji. Vse se odvija brez besed, kot poezija, skozi steklenični vrat se vzpostavi ravnovesje … V imenu pitja v opusu Bukowskega citira prijateljica naslov zbirke Angeli so na dnu mojega kozarca in nam ob pogledu na mimovozeče vlake natoči še enega na balkonu svojega stanovanja na Topniški.

Kadar pripovedovalec v svoji soseski ne najde nobene restavracije, kamor bi lahko šel peš, temveč se mora do nje odpeljati s folksijem, se izpostavi podoba avtomobilizirane družbe. Medčloveški odnosi so situacijski – kolikor fleksibilni, toliko tudi koristoljubni. O umetniški sceni se naučimo iz pogovorov z literarnih večerov. Če javna branja plačujejo položnice, je pozitivno, da umetnost poleg vseh težav podari življenju še nekaj smiselnosti. Čeprav ostaja v mestnem okolju, niansiranem skozi različne podobe Sartrovega stavka »Pekel so ljudje okoli nas«, pripovedovalcu niti izlet iz Los Angelesa ne prinese miru. Zaradi kompromisa, da bi rešil svoje razmerje, pride v puščavo Utah, kjer se takoj počuti ogroženega in s črnim humorjem trepeta ob misli na vsebino lastne osmrtnice.

Bukowskega bi lahko kritiziral vso noč, stavki in primerjave so se na tistem balkonu zbirali z vseh strani moje poglobljene zavesti. Čeprav je njegov vpliv prisoten tudi pri velikanih, kot so Tom Waits, Jim Jarmusch, Bela Tarr … vseeno. Lahko je boemskemu literarnemu ustvarjanju, če je vse prepisano iz življenja, iz resničnosti, ki je najtežja stopnja ustvarjalnosti v pisanju, zaradi česar se je tako številni lotevajo in zgrešijo. Ob spoštovanju nekogaršnje navdušenosti nad prozo Žensk ne poudarjam, da mi je ta tudi nekam povprečna. Saj to očitno daje slutiti že ton mojega glasu.

Ampak Bukowskega, ki mi je tako kot najstniku pomagal tudi v službi, se spomnim denimo tudi ob intervjuju z legendarno proto-hiphopovsko skupino The Last Poets, ki je bil predvajan tudi na Radiu Študent. Člani skupine, ki je bila prva usmerjena v dvigovanje črnske zavesti, so v intervjuju, ki sem ga naredil ob koncertu na Zagreb Jazz Festivalu leta 2009, so poudarili, da so črnski nacionalisti. Za svoj so cilj izpostavili sodelovanje z drugimi nacionalisti sveta, česar se iz spoštljivosti do zgodovinskega bremena afroameriške skupnosti nisem čutil dolžen komentirati. Toda ko je Abiodun Oyewole omenil primer iz lastnega življenja – njegovemu staremu očetu je zakon preprečeval, da bi kot samski oče vzdrževal svojo hčer, torej njegovo mater –, sem na plano potegnil prav primer iz Žensk. Čeprav so v dejansko shizofreni ameriški subkulturi danes vsi nori na t. i. milfe, potencialno pohotne samske matere, jih še v 70.-ih le redki vidijo kot idealne podnajemnice ali pa sploh idealne sosede. Bukowski je priča, kako je z ljubico in njenim otrokom po celotnem Los Angelesu dva dni iskal stanovanje. Šlo je za to, da so stanodajalci sprejemali le odrasle osebe, oziroma da so bili otroci nezaželen spremljevalni motiv, ki razredno zavest opominja na prisotnost disfukcionalne družine … Zoper takšno omenjanje primera iz Bukowskega kot spopada nekorektnosti do Drugega (Vid) z lastno nekorektnostjo (Oyewole), se je podtalni hiphopovski guru pritožil svojemu menadžmentu. Zaradi svojega komentarja sem imel manjše težave, ampak ziher vsaj nisem izgubil čuta za iznajdljivost. Hvala za pomoč, Buk, stokrat hvala! Cheers!