Sonata št. 2

redna kolumna

Lara Gobec

Rada spajam različne veje umetnosti. Poslušam glasbeno podlago za Evforijo, ko pišem ali berem poezijo. Ali pa le strmim skozi okna na vlaku, pred mano se razprostirajo temne skale, ob katere udarja Sava, in poslušam »Visions of Gideon« (Sufjan Stevens): skoraj kot bi bila v filmu Pokliči me po svojem imenu. Si mislim: o tem bom nekoč pisala. In tisti čudni tip na vlaku, ki ves zadet jé svoj čips, za trenutek izgine.

V resnici je bila glasba zvezana z mano, še preden sem znala brati ali pisati. Morda jo zato tolikokrat vežem na svoj glavni medij izražanja: besedo. Svojo umetniško vzgojo, preden sem stopila v šolske klopi, imenujem: »zvočna neonesnaženost«. Dokler nisem izstopila iz udobnega kokona svojega doma, nisem poslušala skoraj nič drugega kot Mozarta. Pretiravam, ampak vzgojila me je glasbenica, ki ni verjela, da bi otroku lahko jugorok ali Siddharta prinesla karkoli dobrega.

Zato verjetno ni nič čudnega, da sem bila navdušena in ponosna, ko je Aleksander Gadžijev na prestižnem Chopinovem tekmovanju v Varšavi osvojil 2. mesto. Chopin je moj sopotnik nekje od 4. razreda klavirja, njegova predirljivost, ki je postavljena v dovršeno kompozicijo tonov, me je zmeraj privlačila. In če sledim mislim slovenske pesnice Bine Štampe Žmavc z lanskega celjskega pesniškega festivala Izrekanja: umetnost mora skeleti, da je sploh lahko lepa.

Veličina Gadžijevove igre Chopinovega opusa in drugih skladb je, da je tehnično dovršena in je zato manevrski prostor za interpretacijo neskončen. Ko se nehamo ukvarjati z nepravilno zaigranimi trilčki, ki jim podležejo številni pianisti, se odprejo vrata poeziji. Aleksander Gadžijev oblikuje vrtinec, ki poslušalca odnaša z vsakim tonom posebej. Niti za trenutek nas ne pušča ravnodušnih, ampak poganja nihalo: od patosa, ki reže skozi zrak, do blagega sozvočja, ki se poseda v naša naročja še naslednjih nekaj minut.

Rani in celi, tako kot beseda, ko poseže po nas. Francoski pesnik in literarni kritik Paul Valéry je v svojem eseju »Vprašanja o poeziji« razdelil poezijo na prozni govor, torej skupek besed, ki spominjajo na prozno besedilo, in glasbo poezije. Prozni govor je podvržen predvsem jezikovni analizi. Pri glasbi poezije, ki jo imenuje tudi posebna glasba, se odreka kakršnimkoli mehanskim meritvam herzov ali valovanj in ji namesto tega pripisuje zmožnost prebuditi odziv v človeškem mesu, ki je podoben tistemu ob poslušanju glasbe.

Namen glasbe in verzov je torek enak: prebuditi poslušalca oziroma bralca. Sprožiti reakcijo, ki je sicer osnovno fiziološka, a sega precej dlje. Iz posedlega gradiva v naši možganski masi oblikuje kepo, ki je lahko replika že obstoječega spomina ali popolnoma nov doživljaj. Domet obeh umetniških vej je torej trenutek, ko naše telo sprejme sporočilo nevronov in se odzove: bodisi z bolečino bodisi z ugodjem. Reakcija je lahko točka ali pa traja. Vendar neizogibno sledi razmišljanje in vrednotenje lastnega položaja v svetu.

Skrjabin je na podlagi teorije Kandinskega o barvah, ki predstavljajo točno določene občutke, vsakemu tonu pripisal barvno shemo. S simfoničnim delom Prometej, Poema ognja, op. 60 je skušal poustvariti barve in v poslušalcu zbuditi občutek gorenja in izgorevanja. Zasnoval je poseben inštrument: svetlobni klavir, kjer je s pritiskom na določeno tipko ustvarjal glasbo in hkrati prižgal luč točno določene barve. Poslušalca je skušal torej tudi vizualno zaposliti in mu omogočiti, da doživi sinestezijo: več čutnih doživljajev naenkrat, kar je klasičen pesniški instrument.

Pesniki se z veseljem poslužujemo soobčutij, sama se tega početja največkrat sploh ne zavedam. Nizanje podob, ki stapljajo zvok in vid, omogoči bralcu vstop v posebno pesniško vesolje. S popisovanjem scene v klubu, kjer se vrti turbofolk, se v pesniški imaginarij prikrade ne le Cecin album Idealno loša, ampak tudi bleščeče disko krogle in vonj potu soplesalcev. Verzi pesmi »Prvo obhajilo« Kristiana Koželja – »Tukaj bom sedla, na to klop v prvem snegu …« – osamljene posameznice ne zarišejo le vizualno, temveč njeno oddaljenost od drugih podkrepijo z občutkom hladu, ki jo obdaja, in zavedanjem, da so njene edine prijateljice v tem trenutku snežinke, ki se ji topijo na nosu.

In nekoč bo tudi tisti tip s čipsom prišel na svoj račun. Ker v resnici se popolnoma sklada z glasbo, ki jo poslušam. Nekaj je v ranjenih ljudeh v kombinaciji z glasbo Sufjana Stevensa. Spremlja jo šumenje rumene vrečke in glasno hrustanje. Predstavljam si tisti vseobsegajoči umetni okus po nečem, kar naj bi bilo krompir. Nosi zokne, ki mu jih je verjetno seštrikala bivša žena, in mu je ob tem na vse načine toplo. In na tistem kosmu volne, ki je padel na tla, nastaja pesem.

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

 

O avtorju. Lara Gobec, rojena leta 2001 v Celju, skuša pesniti in ne jokati v javnosti. Najraje ima ovsene kosmiče s čokolado in iskrene objeme. Kadar teče, si predstavlja, da je partizanka in na ramenih nosi v boju ranjenega tovariša. Ne zna žvižgati. Nekoč bi rada videla kite.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Glasba prodre v vse celice telesa, zaje se v meso in pride ven v obliki filma

    Robert Kuret

    Ema Kugler je multidisciplinarna umetnica. Je predvsem režiserka, a obenem tudi scenaristka, montažerka, scenografka, kostumografka, producentka … Po izobrazbi diplomirana ekonomistka, ki je v osemdesetih začela ustvarjati performanse, v devetdesetih pa vzporedno s performansi tudi filme. Posnela je tri dokumentarce in enajst igranih filmov: šest kratkih in srednjemetražnih (Hydra (1993), Obiskovalec (1995), Tajga (1996), Postaja 25 (1997), Menhir (1999), Homo Erectus (2000)) ter pet celovečercev (Phantom (2003), Le Grand Macabre (2005), Za konec časa (2009), Odmevi časa (2013), Človek s senco (2019)).

  • Obsesija paše na tešče

    Esad Babačić

    Komadov, s katerimi sem zapravil življenje, je bilo vsaj pri meni vedno preveč. Pravzaprav jih je bilo toliko, da ne morem izluščiti tistih, ki so mi vmes morebiti rešili življenje. Pa je bilo gotovo tudi nekaj takšnih. Recimo kakšen od Velvet Underground, ki so bili vedno moja vez z dušo, ki je bila nepovratno izgubljena, ko sem prvič slišal pravi rokenrol. Ko slišim njih, slišim upanje, čeprav vem, da je vse že zdavnaj izgubljeno. Tako je to z rokenrolom: vedno te pozdravi z napačne strani ulice. In dokler sam ne izgubiš upanja, ga tudi on ne bo izgubil. 

  • Philu Ochsu ali Poskus človeka proti absurdnosti

    Iva Božič

    Nam je mnogim skupno, da nas leta spremlja en stavek ali pesem, neka nepopustljiva referenca, ki se je ne otresemo, ker življenje in svet kljub … →

Izdelava: Pika vejica