Babačić je za svojo zbirko nekaj več kot tridesetih kolumn in daljših priložnostnih, časopisno objavljenih besedil prejel letošnjo Rožančevo nagrado za esejistiko, pri čemer se z vzorom, ki je dal nagradi ime, parkrat tudi neženirano spogleduje.

Dekleva se pri svojem proznem pisanju pogosto naslanja na preverjene biografije umetnikov ali kako drugače zanimivih in izstopajočih posameznikov, zdi se, da mu naslanjanje na biografije kot pesniku, ki ima morda zagate s pripovedovanjem in strukturiranjem pripovedi ali si želi pomagati z najdenimi močnimi in izstopajočimi značaji, ki naj bodo motor romanesknega dogajanja, daje podlago, čez katero potem dopisuje lastne ugotovitve in razmišljanja.

Noč je odprta knjiga. Toda svet onkraj noči ostaja skrivnost. (Louise Glück)

Luč vojne, ki na eni strani osvetljuje razpredeno delovanje nevidnih služb, na drugi, subtilnejši, pa temino njenih posledic, je povojni roman o vojni, spletkah, zapuščenosti, razpadu družine in lažeh, ki jih zadajo starši otrokom.

Zbirko Membrane, membrane se tako vsekakor splača vzeti v roke, predvsem zaradi njene tematske raznolikosti, ki pokriva razne nianse urbanega življenja, se dotika tematik ustvarjanja, spolnosti, identitete, kritičnih presečišč človeka in družbe itd.

Brez dvoma lahko trdimo, da je bil Doctorow vešč v spajanju zgodovinskih faktov in fikcije, pri čemer je ustvaril izjemno živ in razgiban konglomerat naracije, ki se bralcu morda bolj približa, oziroma mu sporoči več (in skoz različne prizme) o nekem obdobju ali dogodku kot zgodovinopisje samo.

Poljsko pisateljico Joanno Bator (1968) pri nas že poznamo po romanu Peščena gora (Goga, 2017), ki je bil v domovini nominiran za več nagrad, leto kasneje pa smo dobili še prevod romana Temno, skoraj noč, ki je prejel nagrado Nike, najpomembnejšo poljsko literarno nagrado.

Čas koz je kljub svoji kratkosti in preprostosti pomembno delo za vse, ki jih zanima neumljivost, pretresljivost in tragičnost Balkana in če sodimo po njem, lahko le upamo, da bo v slovenščino prevedenih še več del balkanske sage.

Zasnutek Moskoviade je preprost in sila domač: protagonist se zbudi in poskuša biti kar se da spodobno človeško bitje, postoriti vse, kar si je zadal, in se čim manjkrat pustiti zapeljati raznim priložnostim za zabušavanje.

Strahopetci Josefa Škvoreckega omembe skoraj nevredno kostelško vstajo ne prikazujejo z ideološko povzdignjenega vidika, ampak z dobršno mero ironije in komičnosti, kar je bil tudi glavni razlog, da so knjigo ob izidu zelo slabo sprejeli.