Ranjene površine, predrte prostornine, krvaveče avre

Ivan Antić, Membrane, membrane. Prevod: Sonja Polanc. Spremna beseda: Marjan Čakarević. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2019

Silvija Žnidar

Površine in prostornine ter opne med njimi, v njih. Ploskve in plasti človeške kože, mesa in duha, volumni prostora in časa, kolizije med njimi. Vmes membrane, prepustne krhke meje, dražljaji, zvok in nenazadnje jezik, vselej jezik in tekst. To so samo nekatere asociacije, ki pronicajo skozi Membrane, membrane, kratkoprozne zbirke srbskega prozaista Ivana Antića, in prehajajo v bralca. Vseh osem zgodb v knjigi pri tem zahteva izostreno pozornost; glas pripovedovalca ni predvidljiv, ob trku s sabo in drugim formira niz do potankosti izdelane refleksivne pisave, ki nikakor ne deluje naključno, v počasni sekvenci razkriva in odstira pomenske plasti, vezane na nek (fizičen) dogodek, stik, ali doživljaj. Ob tem se odpirajo in porajajo nešteta vprašanja o jazu v relaciji s svetom, o (dis)kontinuiteti doživljanja, o eksistenčnih krizah in krčih, o pomenu in izvoru ustvarjanja ter s tem same umetnosti, o sesuvanju idealov, o specifičnih družbenih problematikah (vezanih na specifična geopolitična okolja) in tako dalje. Ob tem se kažeta tudi prednost in vrednost kratke zgodbe, ki zgoščeno in dovršeno tempirano zgosti nek slučaj, čustvo, misel in jih vzdržuje v napetosti, nasičenosti pomena.

Membrane posedujejo nekakšno izjemno prostorsko orientacijo, mislijo v volumnih, površinah, ki jih rišejo in režejo. Ob branju se zdi, kot da smo zasidrani v samo prizmo oziroma žarišče pripovedovalčevega pogleda in glasu, da se z njim premikamo skozi koordinate, ki jih gradi tekst, poslušamo zvoke, ki ga obdajajo, občutimo vsako spremembo, vdor in zarezo, ki nastopi ob stikih z drugim. To zelo dobro povzame spremna beseda Marjana Čakarevića: »Tu gre torej za srečanje, »stapljanje« lika in prostora, pa predmeta, zvoka in prostora, in nato predmeta in lika (…). Na teh in sorodnih mestih, v točkah semantične in besedilne koagulacije, se dogaja ne le čustveno-psihološka, ampak tudi telesna transgresija: membrane so začele pokati in svet (…) vstopi v telesni in duševni prostor literarne osebe«. Ko govorimo o površinah in volumnih, pri tem tako ne gre zgolj za negibljivo materijo, predmete, to prav tako velja za živeče entitete, telesa, duše. To se ilustrativno izrazi že v prvi zgodbi v zbirki z naslovom Longitudinalno. Na samem začetku zgodbe »stoji« razpoka na površini, fasadi hiše, ki v nekem ključnem momentu prepoznanja ali raje presenetljivega stika uravna (mentalno) razpoloženje pripovedovalca. Lahko bi rekli celo, da ga naravna na »naravno« stanje, v katerem je bil bolje udomačen pred nastopom disharmonije v sebi (»Posamičnosti podobne vrste – različna nevzdržna (ne)ujemanja – , ki jih resnično ne bi našteval, bi se očitno še naprej vrstile v nedogled, če ne bi dva dni zatem končno šel mimo tiste rumenkaste hiše, na srečo opazil odluščenega ometa in se začutil – še sam ne vem, zakaj – znova v svoji koži«). Zgodba tudi demonstrira občutje, ki ga najdemo bolj ali manj v večini drugih besedil, namreč določene odzvene nelagodja, nedomače telesne zaznave, ki se kaže kot reakcija na kolizijo z nečim zunanjim, kot nasilen in nenaden tresk z zunanjostjo, ali kot soočenje z nekakšno zapreko v lastni notranjosti. »Drama« ali anksiozna inskripcija eksistence se tako spušča od linije, zgornje plasti do globine. Zgodba Izrinjanje zanimivo kaže na svoj razprostrtost skozi prostor in človeka z rabo besed, ki se navezujejo na stanje materije: besede kot so izpraznjen, zgoščenost, zjedriti se. Pripoved Off pa se naslanja na manjše, razpršene delce, na luknje in udore, ki se zrcalijo tudi v mislih in občutkih protagonistke; vpadajo vprašanja, kaj pomeni prodreti v neko entiteto, kako se soočiti z rano, poškodbo, mankom, pa naj bo v sebi ali v odnosu (»Ta občutek, ki se mi je vsiljeval: oglašal se je med dolgimi premori, puščal za sabo velike vrzeli, zeve, zdaj se spomnim«). Ulica brez bara je po drugi strani bolj konkretna v svoji umestitvi, tukaj se zrcali stanje neke srbske generacije, na posreden način se izpisuje panoramo neke brezupne politično-kulturne situacije v malem, ki izzove dislokacijo razpoloženja, misli ter reže s potezami bolečine (»Bil sem torej sam tisto noč, tako da nihče ni mogel videti diagonalnih, na več koncih presekanih, frenetično pretrganih potez, ki mi jih je na obrazu namenoma otročje okorno kracala bolečina«). Tej družbeno »bolj kritični« (oziroma raje konkretnejši) se pridruži tudi zadnja, najdaljša zgodba, Smrt in naslov, ki pa poleg tega premore izjemno tematsko širino in razvejanost.

Eden izmed bolj opaznih elementov, vtkanih v Antićevo prozo, je tudi glasba oziroma, bolj na splošno, zvok, zvočni dražljaj. Predvsem v zgodbi Longitudinalno je zvok zvezan s telesom, izziva tike, trzljaje. Zvok je kot vmesni člen med posameznikom in svetom, kot mučen a neizogiben, celo nujen dražljaj, vezivo. Telo in um ubereta pot zvoka in zaznave, površine se zlijejo. Atonalna glasba se kaže kot tista, ki s svojim nemirom in ostrimi rezi prenaša sporočilo vznesenosti, ekscentričnosti eksistence. Pri tem se oprime površine kože, prodira skozi živce v neznane globine: izkristalizirata se anksioznost in melodična ekstatičnost kot dva med seboj ne izključojoča se (im)pulza življenja, ali če bi parafrazirali z Adornom, disonanca je resnica harmonije. Ob tem se hote ali nehote spomnimo na Thomasa Manna in njegovo tekstualno »analizo«, obravnavo atonalne glasbe v Doktorju Faustusu, kjer se formira »negativna« estetika, »človeškost nehumanega«. Vendar pa pri Antiću najdemo nekoliko drugačen koncept ustvarjanja ter genija v umetnosti ali umetniku, kar se briljantno kaže v Bambi in neznano. Čeprav ob tekstu otroka-genija zaslutimo ozračje del, kot so Mannov Tonio Kröger, Joyceov Umetnikov mladostni portret, Krleževa Vrnitev Filipa Latinovica in morda še kaj, pa se pripovedovalec tukaj (ironično, parodično) distancira od koncepta genialnosti. Seveda so prisotne »glavne sestavine« takšne proze, kot so outsiderstvo, viharni, silni občutki, ki prevevajo še življenja ne vajeno otroško dušo, zaznavanje drugosti v sebi, tipanje ustvarjalne slike, ki tli in hoče na površje, kar pa, po vseh pravilih in običajih spremlja trpeč izraz (»Takrat ga je tisto nekaj preplavilo. Tako silovito, da je moral hlastati za zrakom«; »Kar ga je zajelo, podobno kakšnemu furor divinusu, nepričakovano, nenapovedano, in počelo z njim, kar je hotelo«). Seveda ne gre za kakršnokoli podcenjevanje ali omalovaževanje umetnosti in umetnika s strani naratorja. Gre za odmik, distanciranje od romantiziranega pojma genija, kar se kaže v samem »nastajanju« pisatelja iz otroka (kot parodični bildungsroman v malem?), rojenega pod znamenjem Saturna, če se lahko tako izrazimo, pa tudi v njegovi naraščajoči samozavesti, vzvišenosti nad drugimi, v prepričanje o veliki, skorajda izvenčloveški sili, ki usmerja njegovo eksistenco na višjo pot (na primer: »Njegova duhovna žival je zdivjala in iz njegovega nebogljenega, še cvetnim lističem podobnega otroštva vešče varila tinkturo grenkobe«; in: »V enem samem stavku, in to pri teh letih, je izrekel nekaj, česar večini ne bi uspelo niti v desetih, v njihovem acme obdobju«). Na koncu koncev pa gre morda tudi za pripoved o tem, da umetniška izkušnja ni to, kar si o njej mislimo ali predstavljamo, kar od nje pričakujemo.

Moč in vlogo umetnosti do neke mere vpeljuje tudi zadnja in najbolj kompleksna zgodba, Smrt in naslov, vendar na drugačen način, z drugim namenom. Je ena izmed postaj, »zloveščih« znamenj v stopnjevanju proti »katastrofi«, je tekstualna slutnja, ki se s svojimi nitmi vpne v dogajanje, prostor in čas. Lahko bi rekli, da knjiga Mrtvaški ples z grafikami Hansa Holbeina (sicer nam znanega tudi kot mojstra iluzije površine) postavlja besedo in človeka v bližino sence smrti, ki nekako v različnih oblikah in niansah, v različnih intenzitetah prepreda tekst. Tekst, ki je, gledano s celote, izjemen sestav, tako vsebinski kot formalni. Sam pripovedovalčev glas je razcepljen na dvoje, zdi se kot samogovor, oblikovan kot dialog, nakazuje na shizoidno, neenotno voluminoznost svoje persone (»Vse se je potopilo v blaženo stanje pridušene, vase uvite in orumenele radosti ob navdušenju nad odprtostjo pred smrtjo, smrtjo, ki te izloči, ki te loči od dvojine, te znova in spet individualizira, naju končno naredi za posamično bitje, kar sva tudi bila ves čas«). Melanholija tukaj okupira prostor naratorja, se ga polasti, tkiva materije se ji odpirajo, izžarevajo nelagoden odpor (do) same eksistence. Zaznava in vez s svetom sta ranjeni, »avre krvavijo« (»Oh, kako priskutna kvazineobaročna podoba enaindvajsetega stoletja, ampak ja, res, to je najpreciznejša oznaka: avra mi krvavi«). Smrt in naslov je počasno in svareče pomikanje proti končni meji, proti vsem oblikam smrti, oziroma proti trenutkom, ki ustavijo življenje in ga zavrtijo na novo, pri čemer ne umanjka niti družbeno-kritična komponenta. Parametri realnosti in vseh njenih metafor ter odbleskov so usklajeni v počasnem vrtincu. Igra latentne in manifestne vsebine človeške zavesti napotuje na anksioznost eksistence, na red, ki je težje berljiv. Sprašujemo se, kako uiti sebi, svojim zaprtim prostorom in vzpostaviti stik z drugim. Kako uiti življenju, ki si ga hkrati določamo sami, a je brezkompromisno pogojeno z zunanjim svetom, družbo in okoliščinami? Ali je bližina tiste smrti, ki preži v senci človeka, katalizator spremembe in novega vrednotenja?

Zgodbi Pod kožo koža in Ni se premaknilo pa sta zgodbi, ki morda najbolje ponazarjata moment potujitve, ki pa vodi do potencialnega uvida. V obeh naracijah je izpostavljena še posebej tuja izkušnja, ki se nanaša na kontakt oziroma poskus zlitja s tistim čistim drugim ali čistim svojim. Pod kožo koža, v kateri lahko filmofili zaznajo referenco na Glazerjev film Pod kožo, naletimo na lik, ki se bralcu morda zdi oddaljen in nedomač, je nekaj neznanega, vstavljenega iz drugega okolja. Ženska, katere zaznava je onkraj tega sveta, a hkrati tako prisotna, da vsa njena potujena percepcija deluje kot popolno razumevanje človeku težko dojemljivega lastnega sveta (»Uspelo mi je priti ji dovolj blizu, da sem lahko dojel njene daljave, in zdelo se mi je, da je bila veliko bliže stvarem kakor mi, bliže svetu«). Skozi liste tako razbiramo kožo, ki je morda kljub debelim in raznolikim plastem preobčutljiva za bivanje v logiki človeškega univerzuma, čeprav ga hkrati zaobjame v svoji distanci. Pod kožo koža tako ni zgodba, ki se bere zlahka, je zgodba o tujku iz drugega prostora – je predvsem narativ, ki prisili bralce k postanku, k razmisleku o samoumevnosti, običajnosti, o harmoničnosti, enostavnosti sveta. Predvsem pa sporoča pomembnost artikulacije, osmislitve drugega, dopuščanje njegove bitnosti. In to je spretno poudarjeno z rabo množinskega glasu (tehnika, ki je dovršena v Smrti in naslovu) pripovedovalca, ki razširja zavest iz posameznika na večglasje, na prepuščanje membran med individuumi. Ni se premaknilo pa je besedna upodobitev izstopa iz lastnega telesa. Uprizarja občutenje prostora in telesa, ki je doslej bilo (subjektu) še popolnoma neznano. V samem jedru se nahaja izpostavljanje, žarenje tu-biti navzven; v volumnu, dojetem na novo, dobi življenje nov pulz. Iz te se rojeva nova zaznava, nov prostor mišljenja. Prekoračijo se meje, izležejo nova spoznanja: biti nad sabo v skorajda nasilnem razodetju, v lastni razprostrtosti.

Zbirko Membrane, membrane se tako vsekakor splača vzeti v roke, predvsem zaradi njene tematske raznolikosti, ki pokriva razne nianse urbanega življenja, se dotika tematik ustvarjanja, spolnosti, identitete, kritičnih presečišč človeka in družbe itd. Pri tem je tekst dodelan do potankosti, z minimalno dogodkovnostjo ustvarja pretehtana in razsežna razmišljanja. Antićevo pisavo bi morda lahko primerjali z meščanskim modernizmom, njegova kombinacija tesnobnosti, refleksije, pozicioniranje individuuma znotraj sveta in izčiščena proza spominjajo v manjši meri celo na eksistencialističnega Camusa. A Membrane se od teh slogovnih določil v svoji sodobnosti tudi oddaljijo – so edinstveno, aktualno delo, ki se morda zaradi svoje kompleksnosti berejo počasneje, a zato toliko hitreje zlezejo pod kožo.

O avtorju. Silvija Žnidar, rojena v novembru, je diplomirana literarna komparativistka ter umetnostna zgodovinarka. Podiplomski študij nadaljuje na primerjalni književnosti.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Luč temine ali o spominu na vojno

    Jasna Lasja

    Luč vojne, ki na eni strani osvetljuje razpredeno delovanje nevidnih služb, na drugi, subtilnejši, pa temino njenih posledic, je povojni roman o vojni, spletkah, zapuščenosti, razpadu družine in lažeh, ki jih zadajo starši otrokom.

  • Svet je literatura, literatura je svet

    Silvija Žnidar

    Brez dvoma lahko trdimo, da je bil Doctorow vešč v spajanju zgodovinskih faktov in fikcije, pri čemer je ustvaril izjemno živ in razgiban konglomerat naracije, ki se bralcu morda bolj približa, oziroma mu sporoči več (in skoz različne prizme) o nekem obdobju ali dogodku kot zgodovinopisje samo.

  • Koga je zadušila ektoplazma?

    Veronika Šoster

    Poljsko pisateljico Joanno Bator (1968) pri nas že poznamo po romanu Peščena gora (Goga, 2017), ki je bil v domovini nominiran za več nagrad, leto kasneje pa smo dobili še prevod romana Temno, skoraj noč, ki je prejel nagrado Nike, najpomembnejšo poljsko literarno nagrado.

Izdelava: Pika vejica