Slovenski obraz ni roman, ni zbirka kratke proze, ni esejistika – na zvrstno nejasnost opozarja tudi avtorica sama in zdi se, da je še najbolj točna oznaka »knjiga obrazov«. Točna tudi zato, ker – pravzaprav – precej spominja na knjigo obrazov, ki ni knjiga – ja, na Facebook.Preberi

Milan Kleč, ki je v svojem pesniškem prvencu Maroža (1976) tematiko črpal predvsem iz narave, je v svojih pesmih prek ponavljanja in spreminjanja besed z elementarnimi pomeni dosegel prvinske zapise, ki subtilno delujejo na bralčeve čute, ob tem pa izgradil svoj značilni navidezno impresionistični in komunikativni slog. V svojem nadaljnjem ustvarjanju je elementarni naravi dodal antropološke elemente, naravo pa oblikoval ne kot objektivno stvarnost, temveč absolutno enoto, s katero je človek neprekinljivo povezan. Ob temPreberi

Slovenskih avtorjev, ki so se odločili, da bodo za čas dogajanja v svojem romanu določili sredino dvajsetega stoletja, je, milo rečeno, veliko. Morda bi bilo celo na mestu narediti seznam vseh tovrstnih tekstov in jih nato razdeliti v različne skupine (denimo s predvojno, vojno in povojno tematiko) in ob tem upoštevati vse možne kombinacije. Znotraj teh skupin bi nato določili še kraj dogajanja, ki je največkrat omejen na današnjo Slovenijo in bližnjo okolico, temu paPreberi

Zbirka kratkih zgodb Zorana Kneževića je podeljena različnim govorcem, vendar znotraj različnih perspektiv tako estetska uresničitev kot tudi geografska zamejenost gibanja likov kažeta na to, da je pisana z enotnega gledišča. Estetska uresničitev je poleg samega sloga vezana tudi na narativno strukturo, ki jo pri Kneževiću v večini zapolnjuje eksistencialna problematika, ki je denimo v Vrtiljaku vezana na (patriarhalno) družbeno strukturo samo, v Očeh Bajre Bešlića se veže na vprašanje vojne in njenih posledic, vPreberi

Slovenskih dram se ne izdaja in ne uprizarja. Skoraj nikoli. O slovenskih dramah se redko piše. Posledično se slovenskih dram tudi bere ne. (Skoraj) sploh ne. Ste mislili, da so drame literarne »avtoritete«, kakršna je Emil Filipčič, izjema? No – niso.Preberi

Pisanja v Franciji živeče slovenske pisateljice najbrž ni treba predstavljati na dolgo in široko. Noč v Reykjaviku tudi ni prvi roman, ki ga je napisala najprej v francoščini in je bil šele potem preveden v slovenščino (prevaja se sama oz. roman »napiše dvakrat«). Poleg romanov je napisala tudi radijsko igro, članke za Delo, njena zadnja knjiga, Slovenski obraz, pa poleg življenjskih zgodb Slovencev, živečih v Argentini, oz. njihovih potomcev, živečih v Argentini, vsebuje tudi avtoričinePreberi

Vidim jo, kako sedi ob oknu dnevne sobe s pogledom na Mesto in se sprašujem, o čem razmišlja, o zgodbi, ki bo nastala, o tem, kar vidi, kar smo številni mimoidoči spregledali. Okno nad oboki v prvem in hkrati zadnjem nadstropju hiše zgodb. Ja, točno tam, tik nad gospodom Wittejem, ki je tukaj stanoval vse svoje življenje, vse odkar so zgradili to hišo. Spodaj je trg Rose Luxemburg, še malo globlje pa drveče berlinsko podzemlje. Včasih, zelo zgodaj zjutraj, ko je vse še mirno, ga lahko začutiš.Preberi

V slovenski romaneskni hiperprodukciji se včasih zgodi, da se kakšen od naslovov brez posebnega razloga izogne tako uredniškemu očesu kot kritiškemu peresu. Pregljevemu romanu Pod srečno zvezdo, ki nosi letnico 2013, se je v elektronskem mediju www.ludliteratura.si zgodilo prav to, saj romanu ne pripada več niti za kritiko običajni pridevnik »nov«. Pisatelj je namreč v vmesnem času izdal že svoj peti roman Kronika pozabljanja (2014) in svojo prvo knjigo za otroke Duh Babujan in prijateljiPreberi

Za tekst o lokalnih volitvah (načeloma) napoči čas vsaka štiri leta, prav takrat, ko se odvijeta še svetovno prvenstvo v nogometu in zimske olimpijske igre. Lani je tako iz boja prišel še Županski kandidat Gams: na natečaju za modro ptico mu je uspelo, nekoliko manj suveren pa je bil na volitvah.Preberi

O tretjem romanu Zorana Šteinbauerja, ki je bil lansko leto nominiran za nagrado Modra ptica, ki jo zdaj vsako drugo leto razpiše Mladinska knjiga, največ pove stavek, ki ga je avtor umestil na sam začetek: »Bolje se je pogovarjati o seksu kot o politiki.«In res: celoten roman se brezglavo vrti okrog ene same osebe, ki s svojo nastanitvijo v bloku, kjer domujejo povečini starejši ljudje in upokojenci, postavi na glavo seksualno življenje v lokalni skupnosti.Preberi