LUD Literatura

Mesto Berlin piše

Nataša Kramberger, Brez zidu. Ljubljana: Cankarjeva, 2014. (S poti)

Tina Štrancar

Vidim jo, kako sedi ob oknu dnevne sobe s pogledom na Mesto in se sprašujem, o čem razmišlja, o zgodbi, ki bo nastala, o tem, kar vidi, kar smo številni mimoidoči spregledali. Okno nad oboki v prvem in hkrati zadnjem nadstropju hiše zgodb. Ja, točno tam, tik nad gospodom Wittejem, ki je tukaj stanoval vse svoje življenje, vse odkar so zgradili to hišo. Spodaj je trg Rose Luxemburg, še malo globlje pa drveče berlinsko podzemlje. Včasih, zelo zgodaj zjutraj, ko je vse še mirno, ga lahko začutiš.

Nataša Kramberger pa ne čuti le mesta, začutiti zna tudi ljudi. Zna prisluhniti njihovim zgodbam, na pravem kraju naleti na pravega človeka s pravo zgodbo. In zna jo povedati naprej. Koliko dnevnih sob bi potrebovala, če bi hotela skupaj zbrati vse te ljudi, ki jih je srečala med svojim ustvarjanjem? Nepredstavljivo. Poskusimo raje z zgodbami: koliko besedil se nabere v okroglih desetih letih pisanja literarnih reportaž? Odgovor je knjiga Brez zidu, ki je pred kratkim izšla v zbirki S poti pri Cankarjevi založbi, skoraj sočasno s petindvajseto obletnico padca berlinskega zidu. Kot smo od Natašinih prejšnjih knjig (spomnimo se Nebes v robidah, ki so Roman v zgodbah in Kakih vojakov, Romana v rimah in slikah) že vajeni, tudi nova knjiga nosi iskriv podnaslov: Časopisna pripoved o Berlinu in drugih mestih 2004–2014. Novinarske zgodbe desetih let so kronološko in tematsko zlite v sedem pripovedi. A zdi se, da nekje v ozadju teče še več zgodb, zapisanih med vrsticami. Ena od njih je tudi zgodba o mladi pisateljici, katere besedila z leti ne le zorijo, temveč dobivajo tudi vse bolj berlinski pogled na svet. Nekje vmes Berlin postane dom, mesto odhajanja in vračanja. Izhodišče pisateljskim odpravam od Varšave do Pariza, od Tirane do Havane.

Prva pripoved, Sami svoji mojstri, se začne z Natašino prvo reportažo iz Berlina, datirano z 9. novembrom 2004, ki govori o 15. obletnici padca zidu in nas uvede v berlinski duh, kot je vladal nekje okoli leta 2006; zgodila se je peta obletnica pesniškega portala lyrikline.org, svetovno nogometno prvenstvo, žuri v duhu 80-ih in na nekdanji nikogaršnji zemlji je mesto dobilo novo glavno železniško postajo Berlin Hauptbahnhof. Ta pripoved se za nas, ki smo Berlin začeli odkrivati nekaj let pozneje, bere kot zgodba o nekih dobrih starih časih, ki smo jih zamudili. O časih, ko sive fasade Prenzlauer Berga še niso bile spolirane v vse te pastelne barve, o časih, ko si dolgčas lahko preganjal tako, da si v bližnjem špetiju (berlinski kiosk z najbolj raznoliko ponudbo na kvadratni centimeter prodajne površine) kupil Club Mate, prisedel k naključni družbi na improvizirani klopci spredaj in se že znašel sredi zgodb. In to so bile spet zgodbe o nekih drugih dobrih starih časih takoj po združitvi, ko je nekdanji alternativni vzhodni Berlin z vsemi svojimi podzemnimi zabavami v improviziranih klubih predstavljal raj za umetnike. Spominjajo se ga kot »zapuščene industrijske hale z vsemi delovnimi kapacitetami in nikomer, ki bi s tem upravljal. Bil je ogromen prostor brez ljudi, prazen širok, odprt, čakajoč na delovno maso.« In danes? Kolikor je teh hal še ostalo, so čedalje bolj ograjene in ilegalni vstop vanje je iz leta v leto težji. Demolirane in osamljene čakajo samo še na investitorje.

Druga pripoved, Referendum za dve medvedki, govori o berlinskih medvedih in ribah, o nezadržno spreminjajočem se mestu, ki se resnično spreminja tako hitro, da se prebivalec zboji, da ga, ko se bo vrnil s počitnic, ne bo več spoznal ali pa bo svoje stanovanje celo našel na kakšnem drugem naslovu. Nataša Kramberger spremlja vse mogoče referendume, na katerih Berlinčanke in Berlinčani včasih lahko celo odločajo, koliko mestnih sprememb si zares želijo. Tako pade nekaj odločitev o gradovih in letališčih.

Pripoved Na obkrožanja predstavlja kolesarski podvig po tako imenovani poti Mauerweg, kjer je nekoč stal zid, ki je obkrožal Zahodni Berlin. Namesto četrte pripovedi gospod Witte in gospod Golf igrata Pink ponk. Pogrešani gospod Witte, ki ga je mesto Berlin v prologu zaman iskalo, in legendarni gospod Golf, ki zaradi starosti (letnik 1989) ne sme več zapeljati v mesto. Tiha slutnja in namig na neopaznost minljivosti v velemestu. Bo kdo opazil, da te ni več?

V peti pripovedi, Ljubezni so vedno težke, če pomisliš, Berlin odigra izhodišče in vračališče poti literarnega novinarstva. V ospredje se vrne v naslednji pripovedi, Naša ulica. To je Berlin danes. Berlin, ki je bil, je in bo večno gradbišče, kjer je vsak kamen (ne le t. i. Stolperstein) obremenjen s spominom. Tokrat spominjanje in berlinska topografija terorja posežeta nekoliko dlje. Popularizirana, »turistom prijazna zgodovina«, ki se bo prodajala, vse dokler ne bo zmanjkalo še zadnjih koščkov berlinskega zidu, zasenči in odvrne pozornost od lepo prekritih grozot, dandanašnjih spalnih naselij z obrobja, ki so bila nekoč v resnici taborišča. Naša ulica pa je tudi naslov knjige Jana Petersena, edine protifašistične, gverilske in aktivistične knjige, napisane pod nacizmom v Nemčiji v letih 1933–34. Govori o uporu, o pogumnih ljudeh, ki so tvegali lastna življenja, da bi se borili proti takratni diktaturi. Naša ulica v knjigi Brez zidu pa se posveti aktualnim protestom in aktivističnim gibanjem v Belinu. Popelje nas na demonstracije proti »ponovni« rušitvi berlinskega zidu na delčku East Side Gallery, kjer naposled investicije premagajo vse drugo. Tudi berlinski prvi maj je nekoliko nenavadno, ambivalentno doživetje. Nekje med sinonimom boja proti rasizmu, fašizmu in neonacizmu in še preden proti večeru izbruhnejo demonstracije proti bogatim nepremičninskim agencijam in mednarodnim investitorjem, zavoljo katerih celo rojeni Berlinčani postajajo brezdomci, se »tradicionalno praznovanje« prvega maja v Kreuzbergu čez dan spremeni v kulinarično in turistično rajanje. Tri zgodbe o mestih za konec knjigi dodajo še malo pravljičnega pridiha.

Iz mozaika zgodb si bo vsak bralec sestavil svojo podobo o mestu, o mestih. A vsa ta porušena, ograjena, zazidana in pozidana mesta, ki jih je avtorica prepešačila, prekolesarila, prevozila s trabantom in gospodom Golfom in naposled ujela med platnice, so imela srečo – postala so zgodba. Časopisna pripoved, ki s svojo časovno linijo pokaže, v kateri smeri se vrti svet in kam gre skupaj s svetom tudi Berlin. Mesto Berlin bere, se spominja, potoči solzo, se drži za glavo, se zasmeji, zavzdihne. Veseli se te knjige.

O avtorju. Tina Štrancar pravi, da je doma v Ljubljani, živi pa v Berlinu. Pripravlja doktorat s področja sodobne nemške književnosti in prevaja poezijo, prozo in otroško literaturo avtoric in avtorjev nemškega govornega prostora (Bleutge, Camenisch, Erpenbeck, Hacker, Kehlmann, Ransmayr, Schwitter, Stavarič in še veliko drugih).

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vračanje v panonski tuskulum

    Eva Ule

    In povodenj je res prišla.

  • Ležerno skozi tisočletja

    Veronika Šoster

    Branje Temeljev I.–III. na dobrih 600 straneh je tako v vseh pogledih precej intenzivno.

  • Nenavaden svet

    Martin Justin

    Slepa luč je prepričljiva, a morda ne na način, za katerega si prizadeva Labatut.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.