Roman priznane nemške avtorice Monike Maron Animal triste je, na kratko, študija ljubezni.

Zadnji roman Michela Houellebecqa Podreditev je bil izdan na dan terorističnega napada na gizdalinski pariški časnik Charlie Hebdo, ki se je proslavil z upodobitvami islamskega preroka Mohameda na svojih kričečih in neokusnih naslovnicah. Tega dne pa jo je »krasil« nihče drug kot Houellebecq sam. Dva ločena dogodka, ki po naključju časovno sovpadata, nam kažeta na nerazrešeno vprašanje priseljencev muslimanske veroizpovedi v Franciji, kar je glavna tema romana, ki nam jo avtor predstavlja skozi oči univerzitetnega profesorja Françoisa.Preberi

Elena Ferrante je dokaz, da avtor ne potrebuje velikih tem, da je lahko dober, nasprotno; zdi se, da se v njenih romanih ne zgodi nič posebej pretresljivega. Zapuščena ženska, ki se v Dnevih zavrženosti za zaprtimi vrati doma vdaja žalosti in mozoljasta deklica, ki se v pričujočem romanu cele dneve uči in goji zavist do svoje prijateljice, bi bila lahko za osnutka za katastrofo. Ferrante je oba uspelo spremeniti v uspešnico.Preberi

Zgodovina predstavlja neizmerni vir navdiha. Pričevanja oseb o prelomnih dogodkih so vedno zanimiva, kar se bomo vprašali ob zadnjem delu Borisa Pahorja V imenu dialoga pa je, kako relevantna in privlačna so za razliko od pričevanj, razmišljanja o zgodovini, ki so na neki način sekundarna. Tukaj niti nimam v mislih strokovnih monografij, ki so same po sebi povsem drugačen tip dela, pač pa imam v mislih delo, kot je obravnavano, torej delo, ko avtor ne govori toliko o svoji neposredni izkušnji, pač pa na neki način aktualizira zgodovino in oživljaPreberi

Težko bi se domislili popolnejše oznake za čutno skandinavsko melanholijo, kot je naslov zbirke kratkih zgodb finske pisateljice Rose Liksom – Temni paradiž. Asociacijo vedno temačnih arktičnih koncev dopolnjuje podoba mehke snežne odeje, ki pusto krajino spreminja v beli raj. Mir in tišina. Kontemplacija. Ob vaški cesti kot kipi stojijo »bele snežne jerebice«. Neskončna belina sega vse do tam, kjer se »zemlja in nebo združita v neskončnost«, vse do …Preberi

Kaj imajo skupnega ženske, ki so mladost preživele v senci železne zavese in najlepša leta zapravile v vrsti za banane, ter sodobne najstnice, ki sicer imajo dovolj vitaminov, zdrave zobe in pozimi tople štumfe, ne najdejo pa kraja, kjer bi lahko v miru izgubile nedolžnost? Med branjem kratkih zgodb Uršul’e Kovalyk ugotavljamo, da presenetljivo veliko. Slovaška avtorica skozi slogovno izčiščene orise v ospredje postavlja Žensko. Morda se je svet res spremenil, toda Ženska še vedno »ne more zadeti zlate sredine«, pa naj bo pridna,Preberi

Med duhovitimi podredji, v katerih prvoosebni pripovedovalec razgrinja družinsko preteklost, Vielova inteligentna karakterizacija glavnega lika-pripovedovalca hkrati uspešno predstavi fenomen doma ostajajočih puer aeternusov. Francozi tem rečejo Tanguy, kar naključno sovpada s pisateljevim imenom. Obrobni detajl manj priča o korelaciji pisca z delom, a se pridružuje mnoštvu posrečenih besednih asociacij romana. Kjer so v prenosu na slovenski te izgubljene, bralec dobi pridobljeno z Bergerjem. Pripovedovalca Louis je v karikiranosti doziran preveč vešče, da bi lahko resno računali na avtobiografskost – ta pride do izraza pri opisih lokativa.Preberi

Romaneskni prvenec Donne Tartt (v ZDA izšel že leta 1992) pripoveduje zgodbo o šestih razvajenih bogataških mulcih na hampdenskem kolidžu, ki iz dolgčasa pod vplivom profesorja klasične grščine poskušajo obuditi razvratne bakhantske rituale, sicer pa dekadentno popivajo in brezsmiselno filozofirajo. Čeprav naj bi šlo za kriminalko, se razen umora, za katerega izvemo že na samem začetku, na skoraj šeststotih straneh ne zgodi prav nič. Tako nekako bi Skrivno zgodovino povzeli nekateri (na srečo dokaj redki) bralci, ki knjigi med drugim očitajo elitizem, razvlečenost, pretencioznost in prepotentnost. Drugi – in med njimi sem tudi sama – so mnenja, da gre vsekakor za kompleksno in premišljeno delo, ki zastavlja več vprašanj, kot lahko ponudi odgovorov.Preberi

Roman srbskega pisatelja Miće Vujičića v odličnem prevodu Urbana Vovka že z naslovom obljublja nogometno vzdušje, ki ga tudi ustvari, obenem pa se mimogrede in popolnoma lahkotno prelevi v družinsko pripoved, ki zna nasmejati in potegniti vase. Pripovedovalčeva družinska zgodovina namreč temelji na neverjetnih prigodah, kar je pričakovano že zaradi literarnih oseb. Te so izdelane ravno prav posebno, da presenečajo, in ravno prav običajno, da jim popolnoma verjamemo. Nogomet se v zgodbo vključuje predvsem s pomočjo očeta Sodnika, ki sodi »betonsko ligo« in je vesPreberi

Knjiga o knjigah. No, in nekaj komadih. Rekli bi, da gre za knjigo kritik in ne bi se kaj dosti zmotili. Ali pa tudi, saj besedila, ki nam jih v zadnjem delu predstavi Uroš Zupan, niso zvrstno prav lahko določljiva. Platnice govorijo o esejističnem, kar bi tudi šlo, a občasno zmanjkajo običajni elementi. Na nekaterih mestih gre tudi za spomine ali za literarne odlomke in morda še kaj. Skratka, mešanica, nedvomno svojevrstna, ki jo moramo prebirati s pogledom radovednosti in ne s prepričanjem, kaj da imamo pred sabo.Preberi