Kočljivost tematike se staplja s sproščenim jezikom ali − kot se glasi v romanu velikokrat uporabljena besedna zveza – roka roki. Torej: to drži kot pribito.

»En stavek napišeš, tri pa obdržiš zase,« je Torkarjev recept za pisanje v eni od njegovih zgodb iz zbirke Podaljšano poletje.

Med alkoholom in nostalgijo manjka nezanemarljiva omemba drog, ampak roman bi v tem primeru že zadobil preveč bitniško rock&roll komponento, ki se pač ne sklada z romantično bécaudovsko predstavo o Rusiji in njenih Natalijah.

Čeprav naj bi se vse »čisto zares zgodilo«, je karakterizacija likov tako površna, da gre bralcu lahko kaj hitro na živce celo sam pater Tomasso.

Ko je Anna Seghers pisala Izlet mrtvih deklet, se druga svetovna vojna še ni iztekla. Pa vendar je bila usoda naslovnih deklet, njenih sošolk, ki so tistega brezskrbnega popoldneva 1913 srebale kavo ob Renu, takrat že zapečatena.

Le redkokdaj se zgodi, da bi naslov tako točno povzemal vsebino knjige kot v primeru Andresovega El Greco slika velikega inkvizitorja. Še redkeje se zgodi, da bi naslov tako natančno povedal vse, kar je o knjigi povedati.

V pesniški antologiji Slepomišnice kljub naslovu ni veliko slepomišenja. Izbrane pesmi namreč združuje izredno pomembno področje otrokovih pravic. Otroške (tudi morebitne odrasle) bralce jemlje nadvse resno in poleg klasičnih otroških tem, povezanih z igro, šolo, odraščanjem, brezskrbnostjo, svobodo ipd., razkriva tudi resnejše teme, kot so vojna, lakota, osamljenost, smrt.

Prvo literarno delo nizozemske pisateljice Helle S. Hasse, novela Črno jezero, je drobna knjižica, ki v sebi skriva temno moč oprijema vodnih rastlin jezera Telage Hideung in odkriva neke druge, postranske razsežnosti kolonializma.

Renomiranemu Galičanu je z izbiro teme, pozornostjo do detajlov in rahločutnim slogom uspelo ustvariti malo mojstrovino.

Izdajanje knjig z glasbenimi besedili ni posebej pogosta praksa, čeravno je to pri nas celo ena od točkovnih kategorij za status kantavtorja, samozaposlenega v kulturi. Od glasbenikov se torej v birokraciji pričakuje, da to počnejo.

Söderberg ni sodoben avtor; deloval je na prelomu prejšnjega stoletja, naj pa bi bil – kot lahko preberemo na ovitku knjige – eden redkih švedskih klasikov, ki v današnjem času pridobiva vse večje število bralcev.

V mehko čutnem romanu italijanskega pisatelja Marca Missirolija skozi šest obdobij življenja spremljamo zgodbo italofrancoza Libera Marsella. Tega vse tja od otroštva do novega rojstva, zaznamuje iskanje pravega erosa.

Tole je zlasti otok zakladov, razumete? Zakladov. In če bi res nadvse radi, da bi tole bil potopis, naj vam bo. Ampak s to odločitvijo ste Capusu naredili krivico.

Celotni pojav človeka ostaja paradoks, kar pa zadeva vitalnost in zlasti aktualnost pisanja ... o tem sploh ni vredno izgubljati besed. Singer je dandanes bolj aktualen kot kdajkoli prej.

Beli muc in menih je krasno osveženo pričevanje nekega oddaljenega, na videz mirnejšega časa.

Zakon narave se bere kot fragmentarna meditacija malega človeka, ki se nepričakovano znajde na meji med življenjem in smrtjo. Ambiciozen roman, ki od bralca zahteva tudi dobršno mero avtorefleksije.

Čudni telefonski klic, zaradi katerega pravzaprav obstaja zgodba, sicer sprejme, samemu sebi pa precej hitro prizna tudi, da zato še ni Humphrey Bogart. Bogart ni imel travm. Bogart ni nikoli imel travm.

Roman priznane nemške avtorice Monike Maron Animal triste je, na kratko, študija ljubezni.

Jerofejev, ki se je prostovoljno odpovedal visokemu položaju v skorumpirani družbi, stavi na iskrenost, ne pa tudi na obzirnost.

Pri nas so, priznajmo, domovi za upokojene še vedno demonizirani kot nekakšne hiralnice. Dobiti bojo morali svojo literaturo. Pa ne mislite, da se »starine« dolgočasijo – ne Hendrikove in tudi pri nas ne.