29. decembra 2017

Mathias Enard – Alkohol in nostalgija

Mathias Enard, Alkohol in nostalgija. Prevedla Janina Kos. Ljubljana: Beletrina, 2017 (Zbirka Žepnice)

Ana Geršak

Ključne besede:

Med alkoholom in nostalgijo manjka nezanemarljiva omemba drog, ampak roman bi v tem primeru že zadobil preveč bitniško rock&roll komponento, ki se pač ne sklada z romantično bécaudovsko predstavo o Rusiji in njenih Natalijah. Pripoved, označena za kratki roman, sicer pa »precej zvesta priredba stominutne radijske igre, napisane na trans-sibirski železnici med Moskvo in Novosibirskom« v letu rusko-francoskega prijateljstva 2010, ki očitno le ni bilo tako močno, da bi priskrbelo sredstva za nadaljevanje poti do Vladivostoka, se močno naslanja na Cendrarsovo Prozo Transsibirico, mestoma uspe ohraniti nekaj njene poetičnosti (in dolgih povedi), kar jo rešuje banalnosti vzpostavljenega zapleta, bertoluccijevske sanjaške trojice, in sploh se zdi, da gre za kolaž iz dolgega niza hommageov, citatov, pastišev in seznama paradnih avtorjev à la Dostojevski, Gogolj, Carver, Cendrars, nekje v ozadju se po peronih sprehaja tudi duh Jerofejeva, da zapolni to praznino, ki bi sicer obtičala med utrujenim ljubezenskim trikotnikom in didaktičnim uvodom v Rusijo za telebane, a konec koncev vse skupaj poskrbi za prikupno zgodbico, ravno prav nostalgično in hlapljivo. Ravno prav med enim in drugim kozarcem belega.

O avtorju. Ana Geršak se je rodila, živi in bo enkrat verjetno umrla, v kolikor bo dokazano, da solipsizem zavaja. Do takrat nekaj piše, kritizira in glumi črva v loju.

Avtorjevi novejši prispevki

»Več ko vem o sebi, bolj izgubljena sem«

Kritika, komentar
Pri kratkih zgodbah se mi zdi najbolj važen konec

Intervju
Svet, spreden samo zate

Knjigogled

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.

Sorodni prispevki

Preveč univerzalnega

Robert Kuret

(Kritika, komentar, 10 min)

O zgodbi Krasnih dni morda ni treba reči veliko, saj je v svoji družinski drami na neki način univerzalna: Dušan Šauta, upokojen zdravnik in vdovec, želi na vsak način najti svojo hčer Lejo, ki jo iščejo tudi kriminalisti, saj naj bi bila priča umoru, pri čemer nam roman razgrne tudi njen odnos z ljubimcem Juntezom.
Ta usodni predmet poželenja

Jasna Lasja

(Kritika, komentar, 7 min)

Slovenski prevod romana Dora in Minotaver: moje življenje s Picassom zaokroža trilogijo o odnosih treh slavnih parov umetnikov oziroma znanstvenikov, v kateri je priznana hrvaška novinarka in ena najuspešnejših ter najbolj prevajanih hrvaških pisateljic Slavenka Drakulić v obliki romansiranih biografij izpisala njihova zasebna življenja.
Babilon bolečine

Silvija Žnidar

(Kritika, komentar, 12 min)

»Na tisto v tvojem delu, kar se ni – ali se še ni – odprlo mojemu razumevanju, sem se odzval s spoštovanjem in čakanjem: nikoli se ne smemo pretvarjati, da popolnoma razumemo –: to bi bilo nespoštljivo do Neznanega, ki naseljuje pesnika; to bi pomenilo pozabiti, da je pesem nekaj, kar dihaš, da te poezija vdihuje.« To je zapisal Paul Celan (1920–1970, rojen Paul Antschel), romunsko-nemški pesnik judovskega porekla, v neodposlanem pismu francoskemu pesniku Renéju Charju, isto pa bi lahko veljalo tudi za pristopanje k njegovemu lastnemu opusu.

Mathias Enard – Alkohol in nostalgija