Antologija: Slepomišnice

V pesniški antologiji Slepomišnice kljub naslovu ni veliko slepomišenja. Izbrane pesmi namreč združuje izredno pomembno področje otrokovih pravic. Otroške (tudi morebitne odrasle) bralce jemlje nadvse resno in poleg klasičnih otroških tem, povezanih z igro, šolo, odraščanjem, brezskrbnostjo, svobodo ipd., razkriva tudi resnejše teme, kot so vojna, lakota, osamljenost, smrt. V spremni besedi to »vesolje tem in pogledov, bolečin in radosti« še dodatno osmisli varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, z nekoliko neobičajnimi, a premišljenimi grafikami pa jih nadgrajujeta Polona Kunaver Ličen in David Ličen. 23 pesnic in pesnikov, uvrščenih v antologijo, je ustvarjalo skozi kar nekaj različnih generacij – začenši z Josipom Stritarjem (1836–1923) do najmlajše pesnice Simone Kopinšek (1981–). Se mar niso v tem dolgem obdobju spremenili otroci in posledično tudi zanje napisane pesmi? Zagotovo so se družbeno-zgodovinske okoliščine precej spremenile, vendar nekatere teme ostajajo večne. Osamljeno se lahko počutiš kot sirota pri tujih ljudeh (Sirota, Josip Stritar) ali na medmrežju (Nekaj ti moram povedat, Andrej Rozman Roza). Sodobni otroci še vedno potrebujejo pristen človeški stik, občutek varnosti in povezanosti ter kraj, ki ga lahko imenujejo dom. Tako izbrane pesmi ostajajo aktualne tudi za generacije otrok, ki šele prihajajo. Da bi le vsi stopili v ta svet s sončnico na rami (Otrok s sončnico, Srečko Kosovel).