»V resnici ni nobenega ‘v resnici’.«
Viktor Pelevin, Rumena puščica. Prevod: Borut Kraševec. Ljubljana: LUD Šerpa, 2019 (zbirka Klasična Šerpa)
Irina Lešnik
Zbirko kratkih zgodb Rumena puščica sodobnega ruskega pisatelja Viktorja Pelevina sem prvič prebrala v negotovem času začetka epidemije. Posrečeno naključje ali pa tudi ne, da avtor, ki ga mnogi že uvrščajo med klasike, v svoji prozi opisuje na videz urejeni kaos sodobnega sveta, ki ga do temeljev zamaje že sama misel na novo realnost. Ta sicer nikjer ni jasno opredeljena, a zagotovo vključuje dvom v vsakršno zveličavno resnico.
Viktor Pelevin predstavlja vse, kar si nekoliko zahtevnejši bralec oziroma zahtevnejša bralka lahko želi od sodobnega klasika – slogovno prepoznaven preplet mistično-filozofskih tez in satiričnih popkulturnih vložkov v globalni perspektivi, a z jasno prisotno izkušnjo polpretekle nacionalne zgodovine nekje v ozadju. Ne preseneča torej, da je pisatelj popularen tako doma kot po svetu; s štirimi romani in tremi kratkoproznimi zbirkami velja za najbolj prevajanega sodobnega ruskega avtorja pri nas. Nekaj več težav imamo z iskanjem osrednje poante njegovih tekstov, saj se slej ko prej znajdemo v območju nadkrajevnega in nadčasovnega, pri čemer tudi stvarne reference ne pripomorejo nujno k jasnejši sliki. Po odgovore se je po avtorjevem zgledu najbrž treba zateči v bolj spiritualne sfere (Pelevin ne skriva fascinacije z budizmom), škoduje pa ne tudi nekaj filozofskega premisleka. Vse se namreč vrti okrog osrednjega vprašanja o (ne)dostopnosti resnice kot take in (ne)smislu njenega iskanja.
Teza št. 1: Če me že vežejo kakšni zakoni, potem me moji lastni.
Prva kratka zgodba, »Problem volkodlaka«, se vrača k motivu preobrazbe, ki ga je Pelevin že razvil v romanu Sveta knjiga volkodlaka. Nič hudega sluteči Saša med zasledovanjem panorame na fotografiji naleti na nenavadno družbo, za katero se izkaže, da se lahko vsi njeni člani po potrebi preobrazijo v volkove. Pridruži se jim tudi Saša, ki ga preobrazba korenito ne zaznamuje samo fizično, ampak tudi mentalno: »Sprememba samozavedanja se je nanašala na smisel življenja […], smisel življenja je čutil nepretrgoma in jasno kot nekakšno večno lastnost sveta in v tem je bila največja lepota zdajšnjega stanja.« Izkaže se, da srečanje ni bilo naključno in da vrnitev v svet pretvarjanja zanj ni več mogoča. Ključno vprašanje se ne glasi »Kdo so volkodlaki v resnici?«, ampak »Kdo so v resnici ljudje?«.
V eni krajših zgodb, naslovljeni »Nastanek vrst« naletimo na nikogar drugega kot Charlesa Darwina, ki se ravno tako ne podreja obstoječim zakonom, temveč išče še neuhojene poti. Boj za obstanek se nesrečno konča za premnoge pripadnike opičjega klana, s katerimi se znanstvenik kar golorok spoprijema v podpalubju dvojambornice Beagle, toda le »[k]aj je posamezno življenje z gledišča vrste? Kaj je življenje vrste z gledišča vsega živega? Nič …«
Teza št. 2: Tudi v avtobusu se moraš za nekaj držat.
V kratki zgodbi z naslovom »Tarzanka« spremljamo dialog med protagonistom Pjotrom Petrovičem in pretežno molčečim sogovornikom, za katerega se izkaže, da je samo odmev mesečnika, blodečega po mestu, katerega hiše spominjajo »na spodnjo čeljust starega boljševika, ki se je proti koncu življenja navzel demokratičnih nazorov«. V nekaj je pač treba verjeti, ali je to »Herbalife ali delitev vej oblasti«, ni bistvenega pomena. Nečesa se je treba oprijeti, da lahko bolj ali manj budno hodimo skozi življenje, pa četudi gre za očitno laž.
V »Ontologiji otroštva« tovrstno »držalo« predstavlja neviden hlod, ki ga odrasli nosijo vse življenje in nazadnje predajo svojim potomcem. Druge poti ne vidijo, saj ga menda niso nosili zaman! Možnosti, da bi kot odrasel ohranil občutek svobode, ki te preveva v otroštvu, so praktično nične, saj »vsak dan nepovratno hodiš mimo najpomembnejšega, letiš nekam dol in se ne moreš ustaviti, prenehati počasi padati v nikamor […]«. Kljub temu pa vztrajaš s svojim bremenom, saj pobeg ni več mogoč – »lahko samo izbiraš besede, ko opisuješ to, kar se dogaja s tabo«.
Teza št. 3: Loading …
Zadnji dve zgodbi v zbirki, »Princ Gosplana« in »Rumena puščica«, po kateri je zbirka dobila naslov, izstopata tako po dolžini kot sporočilni vrednosti. »Princa« odlikuje posebej izviren format napredujočih ravni oziroma »levelov« v računalniški igri, ki se povsem zlije z dolgočasno realnostjo ruskih birokratov. Cilj je tako v igri kot v življenju (tudi to je pravzaprav neke vrste igra) enako nedosegljiv, a kljub temu se za njim vztrajno ženemo, zdaj naprej, zdaj nazaj, »resetiramo«, začenjamo ponovno in se ob tem samo občasno vprašamo: »Čemu klinca živimo […]?« In tudi če se naš trud obrestuje in nazadnje dospemo do visoko opevanega cilja, kot se je zgodilo protagonistu Petji, ugotovimo, da je bila naša predstava o cilju povsem napačna in se lahko z enim samim dobro merjenim udarcem v trenutku sesuje v nič.
Še nazorneje je slednje prikazano v »Rumeni puščici«: »Rumena puščica je vlak, ki se pelje proti podrtemu mostu. Vlak, v katerem se [vsi] peljemo.« Potniki s(m)o na to dejstvo nekako pozabili, samo redki, kot je Andrej, še iščejo izhod. Žal pa se Rumena puščica menda nikoli ne ustavi. Vsaj tako pravijo …
Do prave resnice se pač ni mogoče dokopati. Svet je iluzija in mi vsi le figurice, ki nas premikajo različni vzgibi in vzvodi. Domišljamo si, da bomo vsak čas odkrili smisel, razumeli svet ali vsaj del njega, toda vsak naš boj je slej ko prej obsojen na propad in cikel se začne znova. Pelevina naši – na Sizifovo usodo obsojeni – poskusi do neke mere zabavajo, kar je razvidno iz mnogih humornih popkulturnih referenc sicer ne več ravno najnovejšega datuma (od Dala Carnegieja do Budweiserja), a hkrati nam nekoliko pretenciozno daje vedeti, da je morda za vsem tem nekaj več, do česar se nam še ni uspelo dokopati. Možna rešitev zagonetne uganke, ki ji pravimo življenje, je delno nakazana v nepričakovanem zaključku »Rumene puščice«, skriva pa se nekje med »suhim čirikanjem v travi, šumenjem vetra in tihim zvokom lastnih korakov«. Tako preprosto je menda to …
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.