(P)ostati človek

Ime nigerijske pisateljice Chimamande Ngozi Adichie že dolgo odmeva tako v literarnih krogih kot v širši javnosti, kar je poleg mnogih literarnih nagrad (Commonwealth Writers’ Prize, Orange), filmske predelave romana Polovica rumenega sonca (Sanje, 2008), v veliki meri zasluga odmevnega TEDx govora Vsi moramo biti feministi (Sanje, 2017), naknadno izdanega v knjižni obliki, in njegove hitre širitve po socialnih omrežjih; v svoj glasbeni hit Flawless ga je vključila celo ameriška pevska senzacija Beyoncé. Adichie, ki se je oklicala za »srečno feministko« (»happy feminist«), v svojih literarnih in aktivističnih prizadevanjih razkriva patriarhalne vzvode sodobne družbe ter ruši zahodnjaške stereotipe o Afriki in Afričanih. Njen romaneskni prvenec Škrlatni hibiskus sicer posredno odstira družbeno in politično sliko Nigerije v času državnega udara ter videnje le-te skozi oči odraščajočega dekleta, a se vsakršen aktivizem umika zgodbi o iskanju svobode, smisla in ljubezni do sočloveka.

Roman v ospredje postavlja prvoosebno pripovedovalko, petnajstletno Kambili. Že tako občutljivo obdobje odraščanja je zanjo še posebej oteženo, saj jo obdaja izredno nefunkcionalno družinsko in družbeno okolje. Četudi dogajanje spremljamo skozi njeno perspektivo, Kambili sprva zgolj reflektira odločitve, ki jih zanjo sprejmejo drugi. Najpogosteje njen patriarhalni oče Eugene, samooklicani demokrat in borec za svobodo govora, ki pa istih svoboščin ne priznava svoji lastni družini. V razkošnem domu, ki si ga kot uspešen založnik lahko privošči, vlada opresivno vzdušje, v katerem je vsak korak natančno odmerjen in vsaka beseda skrbno izbrana: »Naši koraki na stopnicah so bili odmerjeni in tihi kot naše nedelje: tišina čakanja, dokler očka ni končal sieste in smo lahko kosili; tišina časa za premislek, ko nam je očka dal odlomek iz Biblije ali knjigo katerega izmed zgodnejših cerkvenih očetov, da jo preberemo in premišljamo o njej; tišina večernega rožnega venca; tišina, ko se kasneje peljemo v cerkev po blagoslov.« Za neizprosnost do sebe in drugih Eugene najde zaslombo v katoliški religiji, ki jo je kot sin nigerijskega tradicionalista oz. pogana prevzel skupaj z ostalimi pridobitvami kolonizacije in stopnjeval v neslutene višave verskega fanatizma. Surovo pretepanje, polivanje z vrelo vodo in pohabljanje prstov so namreč odraz gospodove volje, pripravne žrtve pa žena in otroci. V oči bije nasprotje med javnim videzom uglajenega družinskega človeka, radodarnega poslovneža in borca za demokratične pravice ter zasebno resničnostjo zatiralca, ki se znaša nad lastno ženo in otroki. Patriarhalna ureditev družbe tovrstno nasilje dopušča, še več, žena mora biti možu hvaležna, da ta sploh ostaja z njo, kljub temu da mu je dala zgolj dva otroka. Nepomembno je, da je ostale splavila, ker mož na njenem trebuhu razbija kose pohištva.

Podrejeno vlogo ženske v nigerijski družbi Adichie najbolj osvetli skozi nasprotje med Eugenovo ženo Beatrice in njegovo sestro Ifeomo, univerzitetno profesorico in vdovo, ki sama vzgaja otroke v povsem drugačnem okolju. Zaradi negotove politične situacije, v kateri je Eugene kot založnik opozicijskega časopisa posebej na udaru, otroka – Kambili in njenega brata Jajo – pošljejo k teti, kjer prvič preživljata dneve brez strogega urnika in grozeče tišine: »Smeh se je vedno razlegal v hiši tete Ifeome in ne glede na to, od kod je prihajal, se je odbijal od vseh zidov, širil po vseh sobah. Debate so hitro vzniknile in enako hitro poniknile. Jutranje in večerne molitve so bile vedno začinjene s pesmimi, igbojskimi hvalnicami, ki so navadno vabile k ploskanju.« Če se Kambilijin brat Jaja dokaj hitro uvede v novo okolje, pa je zanjo ta vseprežemajoča tetina toplina, glasen smeh bratrancev in sestričen ter zametki prve ljubezni do celibatu zapriseženega duhovnika z začetka preveč. Kambili še vedno gleda na svet skozi očetovo prizmo, ki ji je bila vcepljena skozi trde vzgojne prijeme, a tudi ljubezen in spoštovanje do očetovske figure. Ravno iz kompleksnosti lika na pragu odraslosti, ki se postopoma začenja zavedati, da svet obvladujejo različne avtoritete in da je vseobsegajoči zakon iluzija, izvira univerzalnost Adichiejinega prvenca.

Četudi je roman na več mestih posredno družbeno-kritičen, se nikoli bistveno ne oddalji od linearne zgodbene strukture in do končnega preobrata mojstrsko stopnjuje narativo. Bralca vsrka skozi berljiv in nikakor ne preobložen slogovni izraz s pretanjenim občutkom za podrobnosti, ki prosevajo skozi pripovedovalkin tok zavesti. Slednje je najbolj opazno in poetično učinkovito pri grozovitih opisih fizičnega nasilja, ko se Kambili zateče v varni svet lastne domišljije in ob očetovem udrihanju s pasom razmišlja o plemenu nomadskih Fulanov »v belih tunikah, v vetru opletajočih okoli njihovih nog, ki so ustvarjali pokajoče zvoke, ko so s šibo gonili svoje krave po cestah v Enuguju« ali ko ob stopnjevanju brc pomisli »na Amakino glasbo, na njeno kulturno zavedno glasbo, ki se je včasih začela z mirnim saksofonom in nato prerasla v energično petje«. Dodelane primerjave so vselej povezane z nigerijsko kulturo ali naravnimi danostmi ter poetično odslikavajo duševne travme odraščajoče protagonistke. Skozi celoten roman ponavljajoči se motiv škrlatnih hibiskusov jasno simbolizira upanje na boljšo prihodnost, ki pa je trenutno še v kali.

Če bi iz romanesknega prvenca Chimamande Ngozi Adichie poskušali izluščiti bistvo, se to zagotovo skriva v prevpraševanju avtoritete, ki si iz ideoloških, verskih ali pravzaprav poljubnih razlogov vzame pravico krojiti usodo bližnjega. Vzporednice z očetovsko avtoriteto in (neo)kolonializmom so jasne: »Obstajajo ljudje /…/ ki mislijo, da sami sebi ne moremo vladati, ker nam je nekajkrat, ko smo poskusili, spodletelo, kot da je vsem drugim, ki si sami vladajo, uspelo takoj. To je tako, kot bi plazečemu dojenčku, ki poskuša hoditi in nato pade nazaj na rit, dejali, naj tam ostane. Kot da se odrasli, ki gredo mimo njega, niso nekoč plazili.«

Kambili in njen brat Jaja »se plazita« še dolgo na poti iz domače hiše in šele smrt dedka, ki ga njun tiranski oče označi za ničvrednega pogana, jima pomaga pri prvih samostojnih korakih. Jasno postane, da ljubezni do bližnjega ni potrebno upravičiti skozi nedosegljiva moralna načela, in da nakljub trku različnih kultur, religij in ideologij lahko (p)ostanemo prvenstveno ljudje.