Anna Seghers – Izlet mrtvih deklet

Ko je Anna Seghers pisala Izlet mrtvih deklet, se druga svetovna vojna še ni iztekla. Pa vendar je bila usoda naslovnih deklet, njenih sošolk, ki so tistega brezskrbnega popoldneva 1913 srebale kavo ob Renu, takrat že zapečatena: upornica, izdajalka, brezbrižnica, učiteljica, gospodična Sichel, ki jo petindvajset let kasneje nekdanja učenka in oboževalka s psovkami prežene s klopi, ker je Judinja; pa »gospodična Mees z mogočnim, neuničljivim križem na prsih«, ki še naprej kljubovalno zbira denar za svojo cerkev, in Starček, učitelj Reiß, ki bo »doživljal umiranje svojih mladih učencev v sledeči in v sedanji vojni«. V sopari mehiške vročine se pred očmi pripovedovalke kot privid ponovno odvije tisti usodni dan, morda, tako je vsaj slutiti, zadnji dan brezskrbne otroške sreče, saj bo prvi vojni žrtvi, postavnemu Ottu Freseniusu, že čez leto dni »izstrelek razparal trebuh«. Kljub letom pripovedovalka zapolnjuje prazna mesta v domači nalogi za gospodično Sichel, »ker se rada vozim in ker rada pišem spise, da naj do naslednje ure nemščine napišem opis našega šolskega izleta«. Vsi ti časovni prepleti, vsa ta sopostavljanja, in usoda, ki se napoveduje v vsakem najmanjšem gibu deklet, so v tem kratkem tekstu popisani z izmojstreno silovitostjo.