Stefan Andres – El Greco slika velikega inkvizitorja

Le redkokdaj se zgodi, da bi naslov tako točno povzemal vsebino knjige kot v primeru Andresovega El Greco slika velikega inkvizitorja. Še redkeje se zgodi, da bi naslov tako natančno povedal vse, kar je o knjigi povedati. Namreč, El Greco res slika velikega inkvizitorja don Fernanda Niña de Guevaro, vmes se pogovarja z zdravnikom Cazallo, potem se zdravnik pogovarja z inkvizitorjem, nakar se vsi trije pogovarjajo, zaključijo pogovor, se razidejo in nadaljujejo svoja čezvse zanimiva poklicna udejstvovanja. Ko El Greco slika, razmišlja o inkvizitorjevem obrazu, kako mu iz oči kukajo kače, pa o tem, da obleke ne bo narisal v vijolični, temveč v rdeči barvi na temni podlagi, ker kot vsak spodoben genij v hipu sprevidi bistvo ljudi in inkvizitorjevo bistvo so goreče grmade v noči. In inkvizitor to razlago kupi, verjetno iz čiste sreče, da ga je nekdo končno razumel, ker je spregledal njegovo žalost, kajti težko je neprestano hujskati množice k zažiganju, to terja veliko angažmaja in vere v smiselnost lastnega početja, zato pa inkvizitorji zbolevajo za boleznijo melanholikov – na žolču. Sicer pa naj bi pripoved prevpraševala odnos med oblastjo in umetnostjo, z naukom, da prava umetnost vedno premaga oblast, in po El Grecovi zaslugi bo nekoč ves svet videl, kakšen bizgec je bil inkvizitor. Kako krasna tolažba za vse njegove žrtve.