Matevž Šalehar Hamo – Lubezen

Izdajanje knjig z glasbenimi besedili ni posebej pogosta praksa, čeravno je to pri nas celo ena od točkovnih kategorij za status kantavtorja, samozaposlenega v kulturi. Od glasbenikov se torej v birokraciji pričakuje, da to počnejo. Ampak vsaj na tem mestu čez birokracijo ne mislim bentiti. Če je dovolj dobro, da zapoješ, potem naj bi bilo tudi dovolj dobro, da natisneš, mar ni tako? Matevž Šalehar – Hamo se je podal v to zgodbo in nastala je lično oblikovana knjižnica na približno 60 straneh, z bogatim, privlačnim slikovnim gradivom (fotografije avtorja, ki jih je na koncertih, za odrom in še kje zajel Marko Alpner). Toda zdi se, da je glasbenik v isti potezi plačal davek tiska. Če se nam ob poslušanju kakšno besedilo izmuzne, ker ga v zanosu razumemo predvsem kot vokal-inštrument, je to ob knjigi težje. V oči bode preobloženost z rimami (nazaj-zakaj-kdaj-zdaj-nazaj),  pa tisti verzi za katere se zdi, da so bili spisani nekako na silo, da bi se rimalo in da bi bilo kaj povedat (menda razumeš moje misli na daljavo, / kako te čutim s trdoglavo olepšavo, / če to puščavo si sladkava s proslavo / ljubil bi se s tabo in ne vabim te na kavo.), pa ne posebej zadržano in reflektirano poigravanje z velikimi pojmi kot sta denimo ljubezen ali spomin. Ob navedenem (in repeticijah, ki seveda so sestavni del glasbenih besedil) zmanjka prostora, da bi se srečali s posebej obširnim in izvirnim vokabularijem, pa tudi sama problematika, ki je načeloma zamejena na ljubezenske prigode, posledično ni razdelana kot bi lahko bila. Avtor se tako izkaže še za najmočnejšega tam kjer si je pripravljen vzeti nekaj prostora, morda vpeljati zgodbo, ki razkrije širši dogajalni kontekst (Nekoč, Fešn ali Gremo se igrat boga) in/ali malček poduhovičiti.