Igor Marojević – Mamina roka

Šestnajstletni protagonist romana Mamina roka radio opisuje tako: »Aparat je imel zvočnik, preoblečen v tkanino, ki je bila podobna tekstilu, iz katerega se delajo debele ženske nogavice in tista bolj tanka krila, ki so vedno videti pomečkana. Dva velika gumba na radiu sta bila od daleč videti kakor ženski bradavici.« V tekstu je na sploh veliko ukvarjanja s telesom, tako ženskim kot moškim. Pisatelj namreč opisuje odraščanje, ki je prepleteno ne samo z odkrivanjem lastnega telesa, ampak tudi s spoznavanjem zgodovine kraja, v katerem prebiva, in predvsem – lastne hiše. Slednje ima tako rekoč pred nosom, vprašanj ni težko postavljati, še sploh, če se navezujejo na zagledanost v sestri, Nemki: Herto in Sonjo. Prek njiju odkriva preteklost podonavskih Nemcev, ki so po drugi svetovni vojni doživljali podobne pretrese kot njegova družina. Odkrivanje družinske intime poteka hkrati z razkrivanjem zgodovinskih, družbeno-političnih detajlov, vezanih na omenjeni sestri – Šleserki. Iz romana se v končni fazi izlušči problem: v kolikšni meri lahko neka širša, družbeno-zgodovinska vpetost vpliva na medosebne odnose in obratno. Pri čemer pisatelj nič ne žuga, saj skozi naiven pogled personalnega pripovedovalca probleme šele spozavamo, z igrivimi in napetimi dialogi pa zaostrenost že privzetih položajev protagonistov postopoma narašča. Kočljivost tematike se staplja s sproščenim jezikom ali − kot se glasi v romanu velikokrat uporabljena besedna zveza – roka roki. Torej: to drži kot pribito.