Zasnutek Moskoviade je preprost in sila domač: protagonist se zbudi in poskuša biti kar se da spodobno človeško bitje, postoriti vse, kar si je zadal, in se čim manjkrat pustiti zapeljati raznim priložnostim za zabušavanje.

Strahopetci Josefa Škvoreckega omembe skoraj nevredno kostelško vstajo ne prikazujejo z ideološko povzdignjenega vidika, ampak z dobršno mero ironije in komičnosti, kar je bil tudi glavni razlog, da so knjigo ob izidu zelo slabo sprejeli.

Vsekakor gre za zanimivo branje, ki s skorajda tradicionalno, dickensovsko naracijo zagrabi bralca in ga v hitrem tempu pelje skozi obsežne strani, hkrati pa ga redno in z lahkoto angažira k razvozlavanju različnih sporočil, refleksij in idej.

Knjiga je obvezno čtivo za vsakogar, ki si želi pobliže spoznati takratne razmere v Vzhodnem bloku, in to brez olepševanj in ovinkarjenj. »Apoteoza ščeperjenja« Sovjetske zveze je tu povsem razkrinkana.

V svoji knjigi se Pascual že vnaprej odpove zavezujoči kronologiji ter dokumentarni natančnosti in se namesto tega prepusti lastnemu toku misli. Njegovi eseji so polni bežnih vtisov, pomenljivih dogodkov in posrečenih metafor, ki nam pomagajo razumeti narod in deželo, v kateri živimo.

Narkopolis pa ni samo niz bolj ali manj verističnih popisov zakajevalnic in v njih poseljenih komaj živih kreatur, ki so se izpostavila vrhunskemu opijskemu užitku z visokimi obrestmi za psihiko in zdravje, temveč ima roman tudi zaumno, iracionalno plat.

Vrnitev v Pandžrud, družbeno-zgodovinski roman tadžiškega pisatelja in prevajalca Andreja Volosa, ni samo pripoved o vrnitvi slepega perzijsko-tadžiškega pesnika Rudakija v njegov rojstni kraj, ampak je tudi živopisan oris družbene in kulturne klime med 9. in 10. stoletjem v času vladavine samarkandskega emirja Nazra na buharskem dvoru v današnjem Uzbekistanu.

Telo, v katerem sem se rodila mehiške pisateljice Guadalupe Nettel je roman, v katerem v prvoosebni pripovedi molčeči psihoanalitičarki opisuje svoje težavno odraščanje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Knjiga, ki je pred nami, je na novo konceptualizirana »prevajalska zgodba«, tista, ki smo jo sprva spremljali že v Novi reviji, ki se nam je nato znova ponujala v več knjižnih izdajah in ki smo jo, seveda, imeli priložnost spremljati tudi drugače: ob druženju in pogovorih s prevajalcem in urednikom Alešem Bergerjem.

Preslišani glasovi in jezik kot tak se v roman Confiteor posredno vpisujejo. Prepoved jezika je prva slutnja človeške superiorne krutosti nad drugimi, saj kot pravi avtor: »Ljudje ne naselimo dežele, temveč jezik.«