Koga je zadušila ektoplazma?

Joanna Bator, Temno, skoraj noč. Prevod: Jana Unuk. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2018

Veronika Šoster

Poljsko pisateljico Joanno Bator (1968) pri nas že poznamo po romanu Peščena gora (Goga, 2017), ki je bil v domovini nominiran za več nagrad, leto kasneje pa smo dobili še prevod romana Temno, skoraj noč, ki je prejel nagrado Nike, najpomembnejšo poljsko literarno nagrado. Oba romana se posvečata teminam družbe, pri čemer grebe Temno, skoraj noč po tistih najbolj grozovitih, odurnih kotičkih človeške družbe in ob tem trga maske z obrazov vseh, ki poveličujejo zlo in se v njem napajajo. Protagonistka romana, novinarka Alicja, jih označi za »mačkojede«, tako jih je namreč v smrtni grozi imenovala njena pokojna sestra Ewa. Alicja se v rojstni kraj Wałbrzych vrne, da bi napisala reportažo o izginotjih treh otrok, kot pa je za tako premiso značilno, jo posrka vrtinec družinskih in krajevnih skrivnostih. Ob raziskovanju naleti na starše in druge odgovorne odrasle, ki se na izginotja zelo različno odzivajo, pri čemer je tudi veliko apatije, naveličanosti ali že prav strašljive brezbrižnosti. Avtorica z omembo resnične Madeleine McCann, ki je pogrešana od leta 2007 in naj bi bila eden izmed najbolj medijsko pokritih primerov izginotja v sodobni zgodovini, vzpostavlja še večji kontrast z ljudmi z roba – gre namreč za rudarsko mestece z velikim deležem prebivalstva nižjega ekonomskega sloja –, na katere družba rada pozablja. Njihovi otroci pač ne bodo naslednja Madeleine, sporoča Bator, in že z zastavljanjem okvira zgodbe postavlja ogledalo družbi.

Najbolj fascinanten lik celotnega romana je zagotovo Alicjina sestra Ewa. Prisotna je samo skozi spomine in pripovedovanja ostalih, obkroža pa jo mistična avra, saj se izkaže, da je bila posebna že za časa življenja, duhove pa buri tudi njena smrt. Sestri sta bili močno povezani, kar se kaže tudi v tem, da se podobe iz Ewinih otroških zgodbic pretopijo v lajtmotive Alicjinega raziskovanja izginotij. Vse skupaj je povezano v eno zapleteno zgodbo, ki jo spoznavamo po kosih; biseri kneginje Daisy predstavljajo zaklad, ki je pogubil njunega očeta, mačkojedi so zlobneži, mačkarice pomagalke, ektoplazma pa zlo samo. To edinstveno mitologijo Bator vzpostavi tako prepričljivo, da lahko drži celoten roman in zaradi teh nenavadnih podob, ki sekajo v realnost, se vzpostavlja hromeče vzdušje ogroženosti. Ektoplazma preplavlja klet njune rojstne hiše, iz nje se rojevajo duhovi, iz nje so nemirne duše judovskih taboriščnikov, in nič čudnega ni, da se zdi, da začne ob branju dušiti tudi bralca, ki vidi vso bolečino empatične Ewe, a ostaja nemočen. Tako kot ostaja Alicja nemočna ob soočenju z žalostno družinsko zgodovino. Glavno vprašanje romana tako ni, kaj se je zgodilo z izgubljenimi otroci, niti ni kritika pozabljenih, ampak se Bator čisto na lasten način ukvarja z nečim bolj prvinskim, z usedlino teme, ki so jo za sabo pustila vsa grozovita in neodpustljiva človeška dejanja. Roman pa ne daje enoznačnih odgovorov, saj jih ni, ampak daje le nova in nova izhodišča za razmislek. Naslovna noč, ki je skoraj noč, torej skoraj padec v temo, pa je še najbolje tematizirana v enigmatični izjavi enega izmed likov: »Ampak obstoj mračenja in svitanja ne izključuje razlike med dnevom in nočjo.«

Roman pa ni prepričljiv samo vsebinsko, ampak tudi slogovno. Bator namreč uvaja veliko število likov, a so prepoznavni, saj zna spretno poustvarjati različne govorne registre, pa naj gre za govorjenje v narečju ali pa za različne vrste zapisov, na primer replike brez vejic, kar ponazarja hlastajoč, gostobeseden govor, ali pa govorjenje v rimah. Nekaj najbolj mučnega pa so zagotovo poglavja, naslovljena Gnojnica I, II in III, saj gre za poustvarjanje diskurza spletnih forumov in za pravo besedno diarejo, skozi katero se je skoraj nemogoče prebiti. Ker se pred tem zatekamo ravno v literaturo, nas udari še močneje, ko se moramo na papirju spopasti z raznimi nizkotnimi kletvicami, zmerjanjem, slovničnimi napakami, troli, rasizmom, nacionalizmom, primitivizmom in še čem. Ta negativni del forumov ji res uspe, poleg nekoga, ki nenehno pokroviteljsko popravlja druge in se dela pametnega z (ironično napačnim) citiranjem Nietzscheja, naletimo celo na uresničitev Godwinovega zakona (daljši kot je internetni pogovor, večja je možnost primerjave, ki vključuje Hitlerja ali naciste). Škoda je, da ni na teh skupno 70 straneh niti enega »normalnega« komentatorja, ampak vsi samo pametujejo ali obrekujejo, zato pozitivni vidik v celoti umanjka in vse skupaj postane pretirano. Kolikor pa je Gnojnica mučna in preveč ponavljajoča se, pa je tudi nujna, saj pokaže, kako deluje »mob mentality« in kako pride do javnega linča, ki zna zadevo zapeljati v nepričakovano in večinoma zgrešeno smer.

Zaradi tako prepričljivega vzdušja, veliko podrobnosti, spretne gradnje sveta in močne mitologije je zato velika škoda, da knjiga proti koncu izgubi svoj naboj, saj zatava v nepotrebne zastranitve. Če zadnje dejanje ne bi bledo obviselo v zraku, bi se lahko knjigi samo priklonili, tako pa sicer kruta in hkrati empatična zgodba ne najde zares pravega načina za sklepni udarec. Zdi se, kot da je ektoplazma konec koncev zadušila tudi avtorico, da jo je Alicjina začetna nemoč preplavila ravno na koncu, ko bi nam morala spodnesti tla pod nogami. Vseeno gre za pretresljiv roman, ki odpira rane in vanje dreza toliko časa, dokler iz njih ne priteče temina, ki človeštva morda skozi zgodovino ne samo spremlja, ampak ga morda kar soustvarja.

O avtorju. Veronika Šoster, rojena leta 1992 v Trbovljah, obiskovala I. gimnazijo v Celju. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in bohemistike, leta 2017 je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ne vračaj se na kraje, ki so te osrečevali

    Uroš Zupan

    Noč je odprta knjiga. Toda svet onkraj noči ostaja skrivnost. (Louise Glück)

  • Luč temine ali o spominu na vojno

    Jasna Lasja

    Luč vojne, ki na eni strani osvetljuje razpredeno delovanje nevidnih služb, na drugi, subtilnejši, pa temino njenih posledic, je povojni roman o vojni, spletkah, zapuščenosti, razpadu družine in lažeh, ki jih zadajo starši otrokom.

  • Ranjene površine, predrte prostornine, krvaveče avre

    Silvija Žnidar

    Zbirko Membrane, membrane se tako vsekakor splača vzeti v roke, predvsem zaradi njene tematske raznolikosti, ki pokriva razne nianse urbanega življenja, se dotika tematik ustvarjanja, spolnosti, identitete, kritičnih presečišč človeka in družbe itd.

Izdelava: Pika vejica