Telo in puščavski pesek

Milan Dekleva, Zaplešiva, Dante. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2020

Matej Bogataj

Dekleva se pri svojem proznem pisanju pogosto naslanja na preverjene biografije umetnikov ali kako drugače zanimivih in izstopajočih posameznikov, zdi se, da mu naslanjanje na biografije kot pesniku, ki ima morda zagate s pripovedovanjem in strukturiranjem pripovedi ali si želi pomagati z najdenimi močnimi in izstopajočimi značaji, ki naj bodo motor romanesknega dogajanja, daje podlago, čez katero potem dopisuje lastne ugotovitve in razmišljanja. Hkrati se njegovi prozi pozna njegovo siceršnje pesnikovanje, saj so romani izpisani v jezikovno intenzivnem jeziku s pogosto metaforiko in včasih aforistično zaostrenostjo. Potem ko smo v nekaterih njegovih romanih prepoznali usode Pirjevca – Ahaca, Slavka Gruma ali Tomaža Pengova, smo dobili tudi roman o Almi Karlin, kjer sta svetovna popotnica in njena biografija rabili za popis predhodnice in sorodne duše – Dekleva ji pripiše jezikovno senzibilnost in jezik je tisto, kar jo reši iz osebnih in finančnih zagat v tujini. Druga velika tema njegovega proznega pisanja je absurd, človek, ki je postavljen pred hude dileme glede lastnega bivanja in obstoja planeta, pa brez ustreznega aparata – in horizonta –, da bi jih lahko enoznačno razrešil, kar vodi v norost, v mejna stanja, ki pa so na neki način samo simptomi tega našega trepetavega in ekraniziranega sveta; nič presenetljivega ni, da so v njegovih novejših romanih, v Svobodi belega gumba ali v Institutu doktorja Faulstaffa glavni znanstveniki, njim se je, podobno kot humanistom in futurologom, zataknilo; dimenzije sveta so kar naenkrat neobvladljive, problemi nakopičeni, shizoidnost in breztemeljnost pa vedno večja grožnja.

Zaplešiva, Dante je nekaj čisto drugega. Seveda – ne čisto. Gre za roman o plesalki in slikarki, ki ostaja neimenovana, in mi, nepoučeni o morebitnih navezavah na ameriško plesno tradicijo, se ob omembi članka v ugledni tedenski reviji, ki recimo tudi najbolj odmevno razglasi vsakoletni obraz leta in jo povzemajo potem tudi naši mediji, ki si obraze izbirajo bolj lokalno, najprej lotimo guglanja in ugotovimo, da operno hišo in hotel oglašujejo, da je tam v letih 1967–2012 ustvarjala Martha Becket, in vidimo tudi zgradbo, nekaj v stilu srednjeameriških enoetažnic z ravno streho, stoječo sredi puščave. Vendar je neimenovana plesalka seveda tudi fiktivna, literarna oseba, in Dekleva spremlja njeno pot od Doline vrtnic v Pensilvaniji do Doline smrti, kjer pod gorskim grebenom začne s svojo umetnostjo in je v bližini tudi Dantejev pogled, kakor se hrib imenuje; po njem naslov, ne morebiti po avtorju Komedije. Gospa se zdaj, pri devetdesetih, ravno v času obhajanja življenjskega jubileja, spominja svojega pestrega, tudi napornega življenja, ki ji je nudilo več umetniškega kot ljubezenskega zadovoljstva. Spominja se odraščanja v nefunkcionalni družini, kjer ima oče drugo, mati pa večinoma od njega beži oziroma se skoraj skriva, ob tem je mati tudi sama nekako nefunkcionalna, saj se recimo preživlja z borznim mešetarjenjem in preprodajo delnic; to je skoraj enako kot možaki z družbenega obrobja pri Charlesu Bukowskem, ki se ukvarjajo s stavami na pasjih ali konjskih dirkah, in oboji, mati in obiskovalci hipo- in pasjedromov, so bolj ali manj ves čas brez denarja, nomadski, tudi na družbenem obrobju. Vendar dobi punca kljub ruvanju staršev za skrbništvo in nasploh tesnobnemu okolju dobro vzgojo, predvsem glasbeno, in nekega dne, zaradi počene gume in malo zaradi Antonionia, Michelangela seveda, in njegove Kote Zabriskie, postavljene nad Dolino smrti, in zaradi nagih teles frikov, ki se valjajo po pesku, obilju peska, se odločita za kolonizacijski in kultivacijski projekt: v puščavi postavita baletno hišo, pravzaprav obnovita hišo in jo naselita z baletom. »Kar pa me je presunilo,« pravi pripovedovalka romana, »je bila ljubezenska sekvenca, ki jo je režiser posnel na Koti Zabriskie in mi z njo razkril srce puščave. Na stotine mladih teles, ki se prepletajo kot drsteče jegulje. Pesek, popikan z golimi telesi, ki si hočejo podariti svojo krhkost. To je bistvo plesa, sem zašepetala Rayu. To je bistvo romana Fahrenheit 451, je prikimal.«

Pripovedovalka je fanatičarka, ali vsaj fantastka, v zadnje zakotje, kjer kraljujejo bordeli in je blizu Vegas in kjer vsi vejo, da bolj potrebujejo bife in bencinsko črpalko kot operno hišo, hoče pripeljati umetnost. Nekaj podobnega, ampak čisto drugače, se odloči storiti operni fantast v Herzogovem Fitzcarraldu, kjer postavijo nekaj podobnega v tropskem okolju ob veliki latinskoameriški reki. Tam dež in povodnji, tu pretežno suša in vročina, ki jo včasih sicer zmotijo povodnji blata, ampak redko, preredko.

Pesek in veter in vročina in puščavski rovtarji in ples kot morda najbolj telesna, fizična umetnostna panoga, in temu razmerju med zabrisom in izginjanjem, med metamorfozo je namenjenega kar nekaj dodatnega romanesknega okvira: od uvodnega pesniškega citata Yvesa Bonnfenoya do konca, ko dobivajo besedo T. S. Elliot in njegovi Štirje kvarteti in Pusta dežela s plesu posvečenim citatom, je telo, krhko in razboleno, zdaj premalo uvežbano in drugič utrujeno od preveč plesa – ali perforirano, poškodovano zaradi neprimerne podlage, parketa –, tisto, kar drži pokonci um, je upor stanju stvari, in Dekleva, ne sicer s potrpežljivostjo kakšnega Philipa Rotha, ob plesalkini osebni zgodbi izpisuje tudi zgodbo sveta, ki je poznal umetniške kvarte velikih mest, ki je ustvaril otroke cvetja in njihovo revolucijo, vendar jih je v hlepenju po denarju pozabil. Ostanek tega sveta, v katerem je odraščala plesalka, je le Charles Manson, ki s svojo tolpo potrka na vrata operne hiše, saj se skrivajo na farmi v soseščini, vendar jih na hitro prežene šerif. Pa tudi sicer je hipijada v tem romanu nekako v zasipu, v izbrisu, saj pripovedovalka na dogajanje v okolici, na psihedelično in protipotrošniško rebelijo, odgovori – z askezo. In se pusti razdevičiti bodočemu možu, nekje sredi svojih tridesetih, in ta zaostanek potem poskuša nadoknaditi, poskuša zaman. Na koncu, že popolnoma sprijaznjena s erotično neizživetostjo, ki jo nadomesti z umetnostjo, dobi priznanje, da jo je simpatija violinist, kasneje poročen in preminul zaradi raka, vedno nosil v srcu.

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

O avtorju. Matej Bogataj je literarni in gledališki kritik, občasni dramaturg, tudi prozaist. Študiral primerjalno književnost in angleščino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, prvo objavljeno besedilo v Teoriji in praksi, sicer od leta 1989 samozaposlen in težak na področju kulture. V devetdesetih letih zunanji urednik za leposlovje pri DZS, obsežen in nepregleden opus literarnih kritik na Radiu Študent in Radiu Slovenija, v skoraj vseh slovenskih časopisih in revijah … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ženska želja na bazarju glasov

    Ana Lorger

    Delno ženska ali Maddhorubaagana je v tamilščini ime za androgino formo božanstva Ardhanarišvare, ki je v hindujski mitologiji sestavljeno iz moške in ženske polovice. Čeprav je tej mešanici moškega Šive in ženske Parvati posvečen redkokateri hindujski tempelj, naj bi ustno izročilo o verovanju v to božanstvo obstajalo vse od začetka prvega stoletja našega štetja.

  • Mot(r)eči pogledi

    Maja Šučur

    Ne dogaja se prvič, da je uspelo Manki Kremenšek Križman, eni najbolj vzdržljivih in nemara spregledanih kratkozgodbašic pri nas, v sila preprost naslov ujeti bistvo svojih pripovedi.

  • Človeško, prečloveško, onkraj-človeško

    Silvija Žnidar

    »Da, vem, da vas bo to spravilo ob živce in razjezilo, toda človekovo življenje je mogoče predvideti. Obstajajo orodja za to,« pravi psihologinja iz kratke zgodbe »Gora vseh svetih«. A če v splošnem Bizarne zgodbe Olge Tokarczuk o čem pričajo, pričajo – ravno nasprotno – o nepredvidljivosti obstoja, o čudaških, abnormalnih celicah človeškega življenja, ki zmotijo njegov ustaljeni tok, o njegovih bizarnih izpeljavah v neki prihodnosti, v nekem distopičnem scenariju.

Izdelava: Pika vejica