Ko kapital(izem) odnese šalo

Borut Golob je že s prvencem odločno nakazal svoje posege v domačo prozaistiko in z romaneskno fugo za motorko s srečnim koncem Smreka bukev lipa križ, podnaslovljeno »domačijska povest«, ker se pač dogaja na podeželju, čeprav ne ravno izključno med podeželani, pokazal, da se bo bolj kot naraciji posvečal refleksivnemu drobljenju ter svoje opilke in okruške zgodb obračal proti podalpski zagovednosti; se reče zagovednosti podalpskega ljudstva, ki se nadvse visoko ceni. V tem fragmentarnem pisanju, ki ga bolj kot osebe ali centralni junak drži skupaj prav posebna posmehljiva drža, je Golob nakazal, da se ne bo oziral na pravila, ki naj bi veljala za sprejemljivo in uspešno prozno pisavo. In uspel z revitalizacijo fragmentarne esejistike in refleksije, ki se navdihuje pri aforistiki, recimo kakšnega Ciorana, brez ničejanske vznesenosti in patosa, pravzaprav je njegovo pisanje radikalno proti-patetično, kolikor je podlaga takšnega občutja sentiment, ki ga Golob cefra in je sploh deziluzoren. Nadaljevanje je bil roman Raclette s sirnim in plesnivim naslovom, v katerem Golobov neustrašni premišljevalec, še bolj posmehljivec prav vsemu, nekako v stilu vesterna in podobnih žanrov odpujsa iz kadra, z ježem kot zvestim spremljevalcem, in zdi se nam, mu je jež s svojo naježenostjo in ostricami navzven edini ekvivalent. Z romanom Pes je mrtev je to posmehljivo linijo nadaljeval – po smrti boga, ideologij in zgodovine, v katero nas prepričujejo, je zaradi starostnih težav labradorec, najbližje živo bitje, evtanaziran, zato postane avto nepotreben, saj je bil namenjen predvsem vožnji ostarelega dlakavega kamerada, in pripovedovalec se po tem, ko opravi še z nefunkckionalno partnersko zvezo, vkrca na vlak in odide iskat priložnosti na Zahod; na drugi strani meje ga namreč čaka spletna partnerica, ki si ga bo nanudila namesto odsotnega, na tajskem dampinškem erotičnem trgu počitniško aktivnega moža. Vendar premislek (dvakrat) dveh ekonomij, spolne in kapitalske, pa dveh tipov kapitalizma, italijanskega utečenega in našega z vsemi otroškimi boleznimi in še kakšno deformacijo zraven, pokaže, da Golobov rezoner niti čez mejo ne more najti miru. In gre naprej.

Če je Golobov pripovedovalec posmehljiv do uveljavljenih prepričanj in antiintelektualističen in proticivilizacijski, pa ni neizobražen ali ignorantski: namesto tega nam ponuja ostre in našpičene misli, pa prav posebno držo do (zahodne) civilizacije, ki se je podredila močnejšim in produkcijsko sposobnejšim, zato je obsojena na prepakiranje in preprodajo drugod narejenih proizvodov in ukvarjanje s finančnimi in kapitalskimi mehurčki, fragilnimi in s tanko opno, kot so vsi, zato je to početje, ki ustvarja videz ustvarjanja, pravzaprav sizifovsko: polnjenje iz praznega v votlo, vsaj glede pokritosti denarja, ki ga ni, z ničimer. Vendar nekatere stvari celo v Golobovem romanu zaslužijo prijazno besedo, stranišča na splakovanje, recimo.

Šala, ki z naslovom aludira na Kunderov roman in ki jo med ostalimi citati uvaja tudi Kunderov pomislek, da je mogoče zgodovina šala, je le delen odmik od prejšnjega Golobovega pisanja. Zato, ker tokrat tarča niso družba in temu primerni delovanje in še bolj besedičenje in premišljevanja junakov, kolikor že pogojno lahko cinične rezonerje tako poimenujemo, niti ne gre za njihovo pot proti individuaciji, ki zahteva, da se poslovijo od vsega, partnerskih zvez in zvestih kosmatincev, temveč gre za primerjavo dveh obdobij: srede osemdesetih, ko se je na horizontu zlatil kapitalizem (čeprav ni o tveganosti takšne konverzije v plebiscitarnem letaku pisalo nič, temveč je bilo to – pač v skladu s takratno mentaliteto – zapisano v kakšnem obskurnem in prikritem dokumentu), in časa dvajset let kasneje, ko se je pokazalo, da ni vse zlato, kar se sveti. Šala je tudi v tisku ločen roman od tistega v kolektivnem takrat in nekoliko manj kolektivnem, pa še ne do konca individualiziranem in kompetitivnem danes. Pri tem je pomenljivo, da je napisana v prvi osebi množine, da gre za izjavo – in zgoščene izkušnje – razreda, ki je vladal, so mu trdili, potem pa so mu čast in oblast vzeli, hkrati z delom kot vrednoto po sebi, in jo dali kapitalu. Oziroma tistim, ki se predstavljajo kot njegovi nosilci. Zdaj pa smo, kjer smo.

Šala se zgošča okoli premikov in odmikov, ki so se zgodili med zatonom opešanega socializma in vznikom turbokapitalizma; Golob paradigmatski prelom nekajkrat označi za premik od dialektičnega materializma proti dialektičnemu individualizmu. Vendar ga ne premišlja enako konsistentno kot prej, v prejšnjih prozah, aporije zrelega kapitalizma, temveč išče najbolj pomenljive in seveda šaljive ikone obeh paradigem. Poglavja so tako naslovljena po barvah, recimo zastave, enkrat jugoslovanske in potem slovenske, ali pa v navezavi na higieno, na tovarniške mačke, ki seveda ne čuvajo proizvodne hale, temveč jih delovni ljudje prinesejo s sabo od tistega, kar so alkoholno ušpičili kot občani, malo pa dolijejo kot delavci – tako po travarici in vodki in vecchii, tem mračnem predmetu poželenja prenekaterega ministranta in ministra takrat in zdaj; vmes pa Golobovo pisanje spregovori tudi o britju, seveda intimnem, ki je izbruhnilo v novi dobi, kot da ne bi prvih obritih nog pri nas videli že v Plesu na vodi, ki so ga vrteli z njegovim dvojčkom, ruskim muzikalom Pastir Kostja, kjer je bilo seveda še vse zaraščeno. Ali pa Golob odkriva spremembe v spolni usmerjenosti, namreč od barbarskih venerinih gričkov najprej v urejena drsališča, vendar je začasni objekt zanimanja in potapljanja tudi zadnji(čni): »Nova doba nas ne bo preveč presenetila, le spolne navade bomo postavili nekoliko na glavo, tokrat dobesedno: zijali bomo drug drugemu v ritne luknje in se čudili, zakaj se nismo tega že prej spomnili. Od samega napredovanja bomo vse globlje v riti. Naše riti bodo tudi vse, kar nam bo ostalo lastnega, in lastnina bo sveta.«

Nekako v maniri Frančka Rudolfa, ki je prepoznal socialistični ritem dela, o njem posnel istoimenski film in napisal roman o prigodah inženirjev za varnost pri delu kot predstavnikih tipičnega socialističnega poklica, tudi Golob popiše socialistične rituale, od obiska najdražjega gosta, se reče samega Maršala, do vzdrževalcev, ki imajo vse v pesti, celotno proizvodnjo, ki so ji žrtvovana cela mesta. Golob potrebuje fabulativni okvir, in rituali takratnega časa in tistega dvajset let kasneje mu nudijo za to dobro oporo. Hkrati ne govori o paradigmatskem koraku za posameznika, temveč o takem za celotno družbo, zato je izjavljanje o fenomenih in njihovih skritih vsebinah v prvi osebi množine, vendar zato nič manj stilsko prepoznavno golobovsko. Da bi poudaril – ali pa vsaj nehal skrivati – svoje vzore, je ta pisava pregnetena s citati velikih zakisanih in zasikanih aforistov, od Beigbederja do Ciorana in Bernharda in Houellebecqa, in Šala je na njihovi poti – neusmiljena do vseh, mestoma duhovita, predvsem pa najde točko izjavljanja z dna, torej iz nekakšne žabje perspektive, s pozicije, ki nima kaj izgubiti in si tudi ne domišlja, da bi lahko povzročila kakšne spremembe: sploh se zdi, da je kakšno bratenje in družbenost golobovskim pohajalcem in premišljevalcem malo odveč, kar pa ne pomeni, da ta proza nima rušilnega in s tem emancipatornega naboja. Ki se pogosto izteče v smeh, kar je tudi njen namen, čeprav ima ta smeh tudi gorjup priokus.

Tudi predmeti, nekateri kultni, drugi kar najbolj banalni in pomenljivi na drug način, ali pa izpraznjeni rituali, okoli katerih se suklja in si jih jemlje za oprijemališča in točke zgostitve, so dobro izbrani. Paradigmatski, za obe obdobji. Golobova Šala je tako avtorsko prepoznaven, mestoma duhovit, neprizanesljiv kolektivni roman, v katerem je obe obdobji ne odneseta najbolje, pri čemer je namenjeno tej sedanjosti, poudarjeni z neko novo normalnostjo, ki je zgoščena patologija preteklosti, več udarnih rekel in premislekov. Morda tudi zato, ker smo na kadaver socializma medtem pogledali skozi očala napredka, dokler se nam niso zarosila (zaradi mask, tudi ideoloških), današnji družbeni razpad pa je toliko bolj žehteč (malo kot Lazar) in viden, pravzaprav ga celo boleče občutimo na več področjih. Oziroma drugače; če so bolj naklonjeni kardeljevskemu samoupravnemu socializmu govorili, da je sistem v praksi dober, samo ljudje še niso zreli zanj, velja enako tudi za kapitalizem v tej fazi agonije. Saj gledamo poročila, kajne, in tam isti kadrovski sediment in naplavine.

Golob je v domačo prozo pripeljal oster tip aforistike in njeno prozno učinkovanje je odvisno od tega, koliko prepoznamo njegove pripovedne okvire in teme kot res relevantne. Njegova ostrina in miselna penetrantnost, neizprosnost analize mi zadoščajo, da dobrohotno spregledam tudi nadrobljenost in fragmentarnost te v svojem izhodišču refleksivne proze.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS