Matej Bogataj

Matej Bogataj

Matej Bogataj je literarni in gledališki kritik, občasni dramaturg, tudi prozaist. Študiral primerjalno književnost in angleščino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, prvo objavljeno besedilo v Teoriji in praksi, sicer od leta 1989 samozaposlen in težak na področju kulture. V devetdesetih letih zunanji urednik za leposlovje pri DZS, obsežen in nepregleden opus literarnih kritik na Radiu Študent in Radiu Slovenija, v skoraj vseh slovenskih časopisih in revijah (RepublikaSlovenecDnevnikVečerDeloRazglediTeleksAmpakMladina), daljša besedila objavlja v LiteraturiSodobnostiDialogih, piše tudi gledališke kritike. Knjižne objave: Konec koncev (1993), Obrobje brez središča (1994), Prebrano, precenjeno (2004) itd.

Avtorjevi novejši prispevki
  • Kreativna blokada in nemoč kot navdih

    Škrbine so, kot bi temu rekel John Barth, roman (p)o tem, kako preseči literaturo izčrpanosti, ko se pionirski modernizem izteče in izprazni. So roman, ki ga poganja rokopis, ki ga ni oziroma je v nastajanju, ki ga bralec ne vidi, razen v surovem stanju, kot fusnote in opombe na listkih, na katerih je kontekst komaj ali sploh ne prepoznaven.

  • Drseči označevalci, pomeni na ledu

    Vinjete straholjubca, na osrednji vsakoletni knjigotrški prireditvi razglašene za knjigo lanskega leta, so niz različno dolgih in različno žanrsko kodiranih zapisov, ki jih je priskrbela Mahkovic, Mlinar pa ilustrirala, in to tako, da je v knjigi zemljevid krajin, ki se omenjajo, in med njimi je recimo Bulonjski gozd in kar nekaj eksotičnih destinacij, tudi francosko in sploh težko zapisljivih in izgovorljivih, zraven pa cel kup ilustracij, ki prizivajo različne, v glavnem iz zgodovine poznane stile […]

  • Dezorientancija, deteritorializacija

    V Iranu konec šestdesetih in v Franciji živeča Djavadi se ukvarja s filmom, je montažerka in režiserka, in Dezorientalki se to pozna predvsem po načinu lepljenja fragmentov, za katere se nam zdi, da so nanizani v skladu z asociacijsko logiko, ki se odmika od objekta pripovedi in neposrednih spominov.

  • »Moje delo je slutnja zarje…«

    Za literaturo – ne le Cankarjevo – pa lahko rečemo, da je nekaj, kar moramo občutiti. Ob njej so-čustvovati. Čutiti z liki in biti ob tem občutljivi tudi za jezik.

  • Ko ti sodbo pišeta frak in talar

    Ne le, da bi imel Cankar tudi danes obilen ulov, ko bi nastavil svojo satirično mrežo. Problem je (tudi) ta, da se od malotrške mentalitete sem, ko so oblast predstavljali župan, župnik, birt, kovač in žurnalist, ni prav veliko spremenilo. Navzven mogoče, navznoter nikakor; ne govorim o narodnem značaju, temveč o posebnem genotipu, ki je zgleda edino s poudarjeno servilnostjo, pa s pragmatizmom, ki je vedno blokiral kreativnost, lahko preživel skozi čas.

Vsi avtorjevi prispevki

Avtorjeve knjige

Izdelava: Pika vejica