»Bili s/m/o otroci tistih let«

Babačić je za svojo zbirko nekaj več kot tridesetih kolumn in daljših priložnostnih, časopisno objavljenih besedil prejel letošnjo Rožančevo nagrado za esejistiko, pri čemer se z vzorom, ki je dal nagradi ime, parkrat tudi neženirano spogleduje: recimo ko zapiše, da je Rožanca v tistih daljnih letih, ko so še obstajali prostori medgeneracijskega druženja, srečal na Nazorjevi in bil presenečen, da ga ta »spremlja«, kot se je izrazil, saj se je Esadu zdelo, da ga spremljajo predvsem v imenu tistih zgoraj, torej razni miličniški operativci za delinkvente, drogeraše, pankerje. Še bolj takrat, ko našteva, kdo vse bi moral dobiti ulico, in je ob obveznih herojih panka, ki da je prevetreval zatohlo atmosfero osemdesetih še pred pojavom podobnih prvoborčevskih gibanj tipa Mladina ali Nova revija, ter ob društvu mrtvih pesnikov iz generacije in nekaterih športnikih, katerih smrt in nikoli pozabljene velike geste prikliče, omenjen tudi Rožanc. Kot bi bilo poimenovanje ulice tisto, kar naredi človeka nesmrtnega, ne pa recimo poimenovanje edine domače nagrade za esejistiko, ga postavi v nekakšno uličarsko dvorano slavnih, in takrat vidimo, da Babačić svojih vzorov nikoli ne pozabi. In težko preboli njihovo izgubo.

Nič presenetljivega torej ni, da so zapisi vzporedni siceršnjemu pesnikovemu udejstvovanju, tistemu mimo poezije: zdaj so to vodene ture po prizoriščih panka, s katerim da se je Ljubljana vpisala na svetovni zemljevid, po ohranjenem uličnem muzeju, ki je zdaj prezidan in z drugo namembnostjo, drugič Babačić piše o svoji prisotnosti v Muzeju panka, torej med že pozgodovinjenimi spomini, ali pa o bridkem spoznanju, kako se je sfižil projekt, s katerim so hoteli obnoviti in oživiti košarkarska igrišča, vendar so se v akcijo vključili profesionalni optimisti, jo izkoristili za lastno promocijo, a niso računali, da se je medtem razpasel individualizem in da se je družba do te mere atomizirala, da na igriščih ni potem nihče igral. Športna igrišča za ljubitelje in entuziaste so Babačiću pravzaprav model, na katerem dokazuje, da je šlo nekaj narobe, da namesto lokalnih fantov zdaj izpostavljene javne prostore zasedajo turisti, ki jim razprodajajo kuliserijo našega otroštva, pri čemer večina, da ne rečemo družba, o kateri je že Maggy rekla, da ne obstaja, izgublja na račun peščice, ki se na ta račun okorišča. Igrišča so tako primer odprte družbe, v igro lahko pristopi vsak povabljen, to je vsak, ki čepi na videz brezbrižno nekje zraven in čaka, da bo povabljen, ker ve, da slej ko prej bo; pri tem vsi nevladniki, ki nastopajo v imenu in pod bandero odprte družbe, tudi Babačić s svojim prispevkom – izpostavljeni pametnim telefonom, tablicam in elektroniki vobče –, proti globalnim trendom, podprtim z nedružabnimi omrežji, ne morejo prav dosti. Česar se, nostalgično in mestoma očitajoče, zaveda v svojih esejih.

Babačićevo pisanje ob tistem vrstnika Uroša Zupana zaznamuje in določa predvsem nostalgija, pretikanje po prostorih, ki jih ni več, se je pa v njih udomačil, udomil; spominski bazen, ki se pri pesniškem kolegu pase in goji na kultnih množičnokulturnih pojavih osemdesetih ali pa tistih od prej, natisnjenih v knjigah in odtisnjenih v plošče, predvsem pa na spominih na odraščanje v Trbovljah, zdaj zamenja drug, enako čudežen in neponovljiv becirk, Vodmat, ki seveda meji na Rožančevo Zeleno jamo. Prizorišče odraščanja in dozorevanja, Vodmat, dobi seveda skoraj mitske razsežnosti, to je gojišče vrhunskih amaterskih športnikov, ki se uspešno kosajo s profesionalci, kadar ti skoraj naključno ali iz veselja do igre same zaidejo pod njihov koš, na Vodmatu so bile košarkarske tekme nekaj čisto posebnega, igralcev niso »uvažali« ali »kupovali« kot kakšni drugi rajoni, ker so prisegali na domače in na kvaliteto, pa tudi na počitnice so menda hodili samo tja, kjer so imeli koš. Iz te s kolektivizmom in zamejeno, lokalpatriotsko pripadnostjo pregnetene – ker so vedno zraven tudi tisti, na katerih se konstituirajo, Bežigrajčani, pripadniki Viške ali Šišenske bande – četrti potem opazuje vse, kar se je potem spremenilo, in čeprav je pri popisovanju neke takratne (meglene, v vremenskem smislu) otožnosti in naivnosti dovolj neposreden, se zdi, da odraščanje v svojih besedilih nenehno priziva, nekako v stilu Pesnika, da »mladost, po tvoji temni zarji srce bridko vzdihuje«.

Vendar v Veš, mašina, svoj dolg rojstni okoliš ni edini prostor spomina in zapika. Enako se Babačić posveti poeziji, predvsem tisti, ki so jo pisali in odpeli njegovi pankerski vrstniki, prvi med enakimi Brane Bitenc, nekateri njegovi verzi se zdijo naravnost preroški, in so tudi bili, zaradi slutnje, predvsem pa kot izraz notranje dinamike, ki se ji je Bitenc dolgo, več kot trideset let upiral, dokler ga ni premagala in prelila. Ne le on, tudi drugi pankerski poeti in markantne pojave s pank scene, pa pesniki iz sosednjih, nekdaj v isto združenih držav, s katerimi se je srečal, ali pa tisti, ki so se izpostavili v parkih in obviseli na vejah, vsem na očeh, vse to predstavlja njegov memoarski rudnik, tisto, kar daje plemenitost nekdanjim časom, ki so se potem nepovratno zvrnili v današnje banalije. Podobo teh Babačić tudi rad navede: potrošništvo, socialna krivičnost, zanemarjanje solidarnosti, razprodana država in kriminalni osamosvojitelji in koristoljubci, ki so se prisesali zraven. Babačić v kolumnah piše tudi o svojem vsakdanu, o načrtovanju (po)učnih poti po ostalinah (pankerske) mladosti, o lenobi kot najbolj zaželeni odliki vsakega pravega pesnika, o pričakovanju in gotovosti, ki ju to prinese s seboj (posebej kadar gre za sneg, ki je včasih bil, zdaj pa ga ni vedno), o hrepenenju in poštenosti in sploh o vsem tistem, kar malemu človeku pomaga, da preživi. V teh premišljevanjih kolumne pogosto zaidejo v abstraktno(st), saj jih avtor pregnete s tipično pesniško sugestivnostjo in večpomenskostjo, tudi s skoraj orakeljsko in moralično noto, ki se pozna v dikciji in posebni, izvzeti drži, in zdi se, da izpisuje nekaj nasprotnega sedmim naglavnim grehom, torej spisek vrlin, ki jih je treba negovati, ne glede na to, da je čas pokazal, da so (začasno?) suspendirane.

Ob tem se vzpostavi na tistih, ki niso več ne majhni ne revni, predvsem slednje ne, vendar so pri tem nekaj izgubili, dušo, bi rekel kdo drug, pravi obraz, splošne simpatije, pravzaprav vse razen tistega, kar jim pomeni največ, torej ugleda in denarja, in pridobili udarne termine v osrednjih medijih. V tem segmentu je to pisanje angažirano in polemično, naperjeno proti današnjemu potrošniškemu enoumju, s katerim poskušajo tisti, ki tistega časa ne poznajo, vsaj od blizu ne, ker jih takrat ni bilo zraven ali pa so še ličkali koruzo in živeli z in za svojo živino, pregnesti naš spomin, nekaj avtentičnega zamenjati s tistim, kar so prebrali v izbranih poglavjih kritike stalinizma, ki ga radi uporabijo kot ključ za vsak socializem, predvsem pa so zlahka, preveč zlahka, prelili model sovjetskih satelitov v kritiko samoupravnega socializma. Pri tem pa spregledali razlike in dejstvo, da preteklosti ne moremo meriti z istimi demokratičnimi vatli kot sedanjosti, pri kršenju katerih so danes v primeru kleroboljševističnih metod slepi in slabovidni, nalašč.

Kot je nekako tipično, da izvemo, da je bil pisec kolumn v Splitu na štipendiji in v Zagrebu v času adventa, besedila so urejena (verjetno) po kronologiji, saj temu sledijo februarska praznična premišljevanja in podobno. Zraven je seveda veliko o Branetu Bitencu, pesniku, režiserju in pankerju, s katerim se je Babačić družil in ki je postal »junak« njegovega pisanja, romana, ki nastaja tako rekoč sproti in s kopičenjem, in nekaj tega se potem prelije v kolumne; ker se z Bitenčevo poezijo in usodo literarno ukvarja, je ta pogosto priklicana, kot tudi Babačićeva lastna poezija, rad se samocitira in s tem opozarja na lastne verze, ker so mu še vedno všeč. Ki pa jih zdaj tudi preinterpretira, poglobi z vednostjo starejšega, na primer tiste o jutranjem časopisu, za katere je sčasoma ugotovil, da govorijo bolj o očetovi službi, o njegovih revah in težavah pri raznašanju časopisa, kadar so bile atmosferilije še posebej neugodne, ne le o vsebinah časopisa, kjer je bil ideološki govor, vsaj zanj kot kritičnega pankerja, nekakšen opij za ljudstvo. Babačić pa tudi sicer v esejih priklicuje pesniške postopke, eden od teh je ponavljanje, včasih celih odstavkov, s katerim daje ritem in dinamiko zapisanemu. Kot je skoraj tipično, da je – podobno kot recimo v Partljičevi Pesnici – politična preteklost, torej pogledi na družbo v sedemdesetih in osemdesetih, v tem pisanju precejena skozi današnja posploševanja, nobene dinamike ni, so le realsocializem (z meglo, ki se je potem iz neznanih razlogov menda razkadila), uporniška osemdeseta s pankerji kot predtekači, predskupino vsem ostalim, tranzicija, ko se je pokazalo, kdo je kdo in kje stoji, in so se redki potem tudi usedli, kot se reče, čeprav so medtem veselo igrali košarko, in vsemu temu sledi današnje slej ko prej bedno stanje.

Besedilom iz zbirke se pozna, da jih je pisal pesnik. Ne le ker se v enem od njih ukvarja z metaforo, ne le ker je iz običajne lege zvrnjena raba občih mest, ki dobivajo dopolnitve in presvetlitve, tudi zaradi zagovora neposrednosti, naivnosti, hrepenenja, ki zdaj ni več iskanje nečesa za vedno izgubljenega, recimo spolne nerazdeljenosti, temveč je speči agent, ki varuje pred zlom, pred hudim. Hrepenevci so pasivni, vendar plemeniti – in pošteni, s tem izven svojega kroga somišljenikov skoraj obsojeni na luzerstvo.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS