Ocean črk in pomenov, skozi katerega se prebijamo, kot bi sami zasledovali nekega velikega leviatana.

Ko sedim na tistem stolu, na sodišču v votlini, se mi zdi, da je zgodba, v kateri nastopam, zgodba o nekem drugem liku.

Leži v postelji in njeno drugo telo raste v svetlobi, ki je močnejša od vsake noči. Že hoče v nespečnosti znova vstati, ko skoznjo posveti žarek, in tedaj razume. To drugo telo je pravzaprav duh, beseda, ki se pojavlja v knjigah. Tisto, kar povzroča nemir, tresavico v njenih udih, splošno anksioznost, pa je njena nemirna duša, ki daje življenje temu otipljivemu telesu.

Niti roman niti film morda nista umetniško brezhibni deli, ki bi do konca obvladali svojo formo in nas prepričali z estetsko dovršenostjo. Vseeno pa sta oba, deloma na skupen in deloma na nasprotujoč si način, deli, ki nas upravičeno intrigirata še leta po nastanku. Zdi se, da njun čas še ni minil, to pa zato, ker je pravzaprav zdaj nastopil v še bolj intenzivni obliki. Ameriški psiho je znanilec današnje situacije, v kateri se množična psihoza mainstreamovske ameriške kulture bolj kot kdajkoli prej preliva v Evropo, pa tudi v preostanek sveta, ter zastavlja temeljna vprašanja o zgodovinski identiteti ljudstev Zemlje in krepi epohalno krizo svetovnih civilizacij ter jih postavlja pred izziv: kako se na Ameriko odzvati, istočasno pa kako zaživeti v postameriškem svetu, ko se ameriške sanje sesuvajo v lastni mrzlici.

Morda je, paradoksno, največja slabost zbirke ta, da je preprosto predobra. Forma je tako dobro implementirana, liričnost pa tako konsistentna in vseprežemajoča, da znotraj literarne vrste, kjer smo na konvencijo, četudi na igriv način, tako navajeni, kdaj pogrešimo kakšen zdrs, ekscentričnost.

Pšenično zrno je tako pravzaprav zelo klasičen roman, ki spominja na tradicijo ruskega psihološkega realizma, pri čemer pa je pripoved spletena tudi v spregi s tradicionalnimi lokalnimi načini pripovedovanja zgodb, ki eliptično prečijo čas. Je delo, ki ga lahko priporočimo prav vsem in sodi na knjižno polico vseh ljubiteljev zgodovine literature; je pa tudi zapolnitev bele lise v slovenski prevodni književnosti – dragoceno čtivo pri razumevanju sodobnih duhovnozgodovinskih in geopolitičnih premikov. 

Na Kongresnem trgu / smo se vrteli na konjičkih / vedno hitreje, / in slikega vsakega trenutka, / točk let, so se zabrisale /v razmazano podobo / živih barv.

Kar nas pri pisanju Jerneja Županiča vedno znova ujame nepripravljene, je to, da, tako v poeziji kot v prozi, zamaje naša pričakovanja o resničnosti. Dandanes se je takšnim izjavam o umetnosti sicer težko ogniti, pričakajo nas na vsakem portalu, ki se z njo ukvarja. Skorajda se zdi, da če želijo biti knjiga, film, predstava ali instalacija deležni pozornosti, potem jih mora spremljati opis, da prevprašujejo družbeno resničnost. Vendar pri Županiču v tem oziru ne govorimo toliko o družbeni, temveč o ontološki resničnosti, resničnosti biti in bivajočega, ki ji pripada.

Frankfurtski stolp Evrope je, predstavljam si, počastitev evropske kulture in njene moderne vizije: njenih tehnoloških dosežkov in njene zmožnosti zajeti ves svet. Vendarle pa je v tem določena ironija. Mesto ima namreč eno od najpomembnejših letališč na celini, nekakšen Zidani Most letalskega prometa. Ko se takole z avionom spuščaš, zgradba deluje precej patetično, neimpozantno. Kot otroška igrača, del kompleksa, sestavljenega iz lego kock.

S prevodom Vonja po strahu se zaokrožuje slovenski prevod Karahasanove trilogije o življenju velikega perzijskega polimata – matematika, astronoma, pesnika – Omarja Hajama. Nabor treh romanov nosi krovno ime O čem pripoveduje pepel?. Gre za nenavadno ambiciozen pisateljski projekt, na katerega se je avtor med drugim pripravljal tudi z zelo poglobljenimi študijami vsakdanjega življenja v srednjeveškem seldžuškem imperiju.