Čisti glasovi
Ajda Bračič: Leteči ljudje. LUD Literatura, Ljubljana 2022 (Prišleki)
Muanis Sinanović
Literarni prvenci imajo v procesu kulturne produkcije posebno mesto. Navadili smo se, da nanje gledamo kot na nekakšne napovedi. Sprva se na nastopih in v revijah pojavi določen avtorski glas, od katerega začnemo nekaj pričakovati. Pričakovanje se osredotoči na knjižni debut, ki sam po sebi vzbuja pričakovanja glede prihodnosti. Večinoma lahko svoje dojemanje teh knjig uvrstimo v dva predala. V enega spravimo tiste prvence, ki – po naših pogosto naivnih in teleoloških predstavah – prihodnje, zaresne, knjige šele napovedujejo. Ta predal lahko poimenujemo »še-ne«. Drugi predal bi lahko poimenovali »že«, vanj pa uvrščamo knjige, ki že nosijo določeno zrelo, suvereno poetiko; knjige, v katerih ne najdemo niti vsebinske nezrelosti niti formalnih zdrsov, narejenih v mladostnem oziroma začetniškem zanosu. Leteči ljudje, zbirka kratkih zgodb Ajde Bračič, gotovo sodi v to drugo kategorijo, saj ni samo močan prvenec, temveč je tudi ena najboljših kratkoproznih knjig v slovenščini nedoločnega zadnjega obdobja, ki ga lahko skrčimo na to leto ali pa raztegnemo na dve oziroma tri. V tem smislu jo lahko primerjamo s pesniško zbirko Samoumevno Natalije Milovanović. Obe avtorici povezuje nekoliko nekonvencionalna pot, ki je oblikovala njuna glasova. Pesničinega je zaznamovala dvojezičnost in medkulturnost, ki sta v svoji najbolj neposredni obliki, kakršna se pojavlja v prvi generaciji priseljencev in v njihovi mladosti, še vedno redkost, saj o tovrstni izkušnji pišejo predvsem avtorji druge generacije. Posebnost Ajde Bračič pa je, da je večino svoje poti pred izdajo prvenca opravila kot pesnica; literarni javnosti se je na nastopih in skozi revijalne objave večinoma predstavljala kot avtorica pesmi, ne proze.
Nič novega ne bomo rekli, če omenimo bližino kratke zgodbe in poezije. Najbrž se je ta bližina v zadnjem obdobju, potem ko je poezija najprej ušla tradicionalnim oblikam in se nato še znašla v svetu, kjer veliko več kot lirično doživljanje štejeta osebna naracija in njena izpoved, še povečala. Marsikatera sodobna pesem se približa kratki zgodbi – in obratno. Kar od klasičnih elementov poezije v tem položaju ostane, sta predvsem atmosfera kot preostanek vseprežemajočega občutja sveta in igrivost. Sama igrivost izhaja iz določene nezavezujočnosti izpovedi in pripovedi, iz notranjega zgoščevanja doživete resničnosti, ki omogoča pomenljivo in produktivno zunanjo samocenzuro, torej zamolki v izrazu. Roman kot totalna pripovedovalska forma vsaj na zunaj zahteva vse doživetje in ogibanje samocenzuri. Tudi po tem je kratka zgodba bližja poeziji.
Videti je, da je Bračič svoje pesniške talente prenesla na raven zgodb. Te so izrazito lirične in atmosferične. Ves čas se gibljemo na meji med izrečenim in neizrečenim, pripovedovalci pa so velikokrat skoraj lirski subjekti. Igrivost se kaže na ravni forme: avtorica zmore zgodbo odrezati brez pričakovanega zaključka, ne da bi to izzvenelo v prazno, ne da bi se zdelo, da ji kaj manjka. Tako je zato, ker v sam tekst na poetičen način vnese dovolj suspenza, da ta ne potrebuje svoje formalne potrditve. Spet drugič se z zgodbo igra na podoben način, kot se igrajo določene pesniške forme, recimo vilanela. Podobno kot se pri njej ponavljajo verzi, se tu ponavljajo stavki, medtem ko se menjajo pripovedovalci. Podobnih malih navdušujočih umetelnosti je še dosti.
Ne moremo reči, da si zgodbe delijo skupno temo ali dogajalni čas, vendarle pa prevladujejo teme ruralnega življenja skozi perspektivo otroka (odraščajočega ali pa že odraslega) in družinskih odnosov v podeželskih skupnostih. Tu ne gre samo za nuklearno družino, temveč za razširjeno, ki vključuje še stare starše in tete ali strice. Zopet se zdi smiselno narediti analogijo s pesniškim delom. Tokrat s poezijo Jureta Jakoba, ki je po svojem temeljnem občutju nekoliko sorodna poetiki Letečih ljudi. Dobimo namreč vtis globokega organskega občutenja slovenskega podeželja, ki je v vidnejši literaturi večinoma zapostavljeno; v tem občutju torej prepoznavamo specifične lokalne konture. Če pa je pri Jakobu že skoraj idealistično, je pri Bračič dojeto na nekako agnostičen način, kot danost, glede katere se zgodbe moralno ne opredeljujejo, v njej pa prepoznavajo tako svetle kot temne odtenke. Vsi ti so prekriti z neko prozorno kopreno, ki je v enaki meri vedra in melanholična. Zanimiva je tudi razgibanost otroške perspektive, saj se subjekti vanjo zlahka selijo, pri čemer se ne srečamo s posebno nostalgijo. Čas je tako udomačen, ne bremeni ga teža izgubljenosti, povezane s strahom pred smrtjo. To je možno le, kadar človek doseže določeno stanje prečiščenosti lastne življenjske naracije, določeno celost, ki v sodobni literaturi ni ravno pogosta. Celost je povezana z izjemno empatičnostjo; pisava likom tudi v najhujših okoliščinah dovoli dihati, ne da bi se zatresla, pri čemer pa ohrani toplino, milost, ki dopušča likom govoriti brez intervencij zunanjih glasov. Ko liki govorijo, ves čas jasno slišimo njih same, brez motenj v zvezi.
Osredotočenost na lokalno se prepreda z bolj urbanimi, generacijskimi, svetovljanskimi temami, od odtujenosti dela do spogledovanja s skupno svetovno dediščino. V eni od najzanimivejših zgodb tako spremljamo sodobno pripoved v pismih, kjer protagonistka piše obupane prošnje za zaposlitev podjetju, ki na njene maile ne odgovarja. Na ta način je senzibilno prikazana hladnost kapitala v informacijski dobi. Zgodba, ki nas popelje v starodavne izkopanine na območju današnje Turčije, medtem ko se zgodi potres v Izmirju, je napisana s takšno naravnostjo, da se vprašanje medkulturne mediacije niti ne zgodi, pisava je v turško okolje preprosto umeščena, s čimer je, hote ali nehote, vprašanje različnosti subverzivno premagano tako, da sploh ni zastavljeno. Nekatere zgodbe mejijo na esejistiko in so filozofsko-kontemplativnega značaja. Včasih dosežejo raven nekakšne sugestivne modrosti in jih lahko vzporejamo s tradicionalnejšimi oblikami pisanja, denimo kratkimi sufijskimi poučnimi zgodbami, četudi v njih ne najdemo klasičnega hudomušnega obrata.
Morda je, paradoksno, največja slabost zbirke ta, da je preprosto predobra. Forma je tako dobro implementirana, liričnost pa tako konsistentna in vseprežemajoča, da znotraj literarne vrste, kjer smo na konvencijo, četudi na igriv način, tako navajeni, kdaj pogrešimo kakšen zdrs, ekscentričnost. Prav tako ni mogoče reči, da je zbirke preveč ali premalo, celotna knjiga izraža okusnost in harmoničnost izbora. Pri tem pa jih zopet rešuje razgibanost reliefa, ki ga izkazuje zbirka kot celota. Obenem pa, zopet paradoksno, zbirka daje vtis odprtosti, da po njej – kot prvencu – ne moremo razbrati nadaljnje poti, v njej kljub suverenosti in izpiljenosti pisave ne vidimo monolita, na podlagi katerega bi lahko dobili vtis o tem, kako bo Bračič pisala v prihodnosti. Ne moremo torej reči, da gre za obetaven prvenec, v smislu, v katerem pridevnik »obetavno« razumemo navadno: kot tisti še-ne, ki se bo dovršil v že. Saj je ta, kot smo rekli, že prisoten v tem trenutku. Je pa obetaven v smislu, da nudi radovednost, da morda obeta vznemirljivo razgibano literarno pot.
- prispevek je bil prvič objavljen v reviji Literatura.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.