Prvomajska

Vsak med nami je celo življenje preživel
na praznem letalu
v modrini poznega
jesenskega popoldneva.
Med majhnimi špranjami
oblakov in njihovimi
mrtvimi koti smo gledali
ali bomo koga uzrli.

Ob vikendih smo pristajali
pod Alpami
v modrini poznega
popoldneva.

Na Kongresnem trgu
smo se vrteli na konjičkih
vedno hitreje,
in slikega vsakega trenutka,
točk let, so se zabrisale
v razmazano podobo
živih barv.

Igrala je glasba
s Coney Islanda, igral je Frank Sinatra,
med kupom mesnatih barv
pa tu in tam zobje
in Leonov nasmešek
in Tejev,
Živin,
Evin,
Alijevi polovici lune,
oči in usta,
Marijine noge,
štrleče iz Looney Tunes
zmešnjave.

Prejšnji teden smo
se srečali v stanovanju,
skritem v stranskem rokavu
Zaloške. Pritličje, in beton je plimoval
in pomislili smo –
kaj, če nas beton zalije.

Edino okno, prižgano v vsem
vzhodnem delu mesta. Zaloška
je naraščala, vse do svetilnika
toplarne.

Tri zjutraj in na oknu
je zahajalo oranžno tropsko sonce.

Danes je dan,
ko nas več ne bo.
Čas ima okus po fotografijah
naših starševskih
in v zvezdni kaši zašlimi otroškimi spomini.
Poglej, tu pleše prababica v klobučku
in pajčolanu – prababica si ti.
Muzika diši po prihodnjem spominu;
nerojeni nam že zavidajo, da smo v njem
in nam niso doživeli v tem hipu.

Gledam hiše in bloke Tabora,
kakor, ko nas več ne bo,
zdaj. Kakor so bile,
ko nas še ni bilo.

Z oblakov se kot v teatru luč
spušča modrina, v kateri smo leteli,
Bog nas pokriva z odejo
pred spanjem.

Alija na zelenem kolesu
med zvonovi gre proti
zabrisanemu večeru,
ne vidi me,

ker tonem v oblake,
o, Bog,
nebo pod mestom je nesknočno,
in drevesa na koncu Vodmatske
so iz loze v Črnomlju,
33 letom
se briše ena trojka.