LUD Literatura

Brskanje po pisanem pepelu

Dževad Karahasan: O čem pripoveduje pepel? (romaneskna trilogija), Beletrina

Muanis Sinanović

S prevodom Vonja po strahu se zaokrožuje slovenski prevod Karahasanove trilogije o življenju velikega perzijskega polimata – matematika, astronoma, pesnika – Omarja Hajama. Nabor treh romanov nosi krovno ime O čem pripoveduje pepel?. Gre za nenavadno ambiciozen pisateljski projekt, na katerega se je avtor med drugim pripravljal tudi z zelo poglobljenimi študijami vsakdanjega življenja v srednjeveškem seldžuškem imperiju.

Prvi del, Seme smrti, je pri nas izšel leta 2018 in predstavlja mladostno fazo genija: njegovo uveljavljanje in snovanje družine. Kljub temu da gre za dobro branje, je po svoji literarni teži morda tudi najlažji od treh romanov, opišemo pa ga lahko kot dokaj tipično postmodernistično kriminalko v tradiciji, ki jo je začelo že Ime rože. Morda nekoliko tudi hodi po tanki liniji med medkulturnim dialogom ter (samo)orientalizmom. Karahasan se vseskozi ukvarja z vprašanjem razmerja med Vzhodom in Zahodom in pri tem v postmodernistični maniri išče sogovornike na obeh straneh, od Goetheja do perzijskih pesnikov, pri čemer mu izhodišče seveda predstavlja bosanski sinkretizem. Preko lastnih izkušenj in globoke erudicije mu uspe ostati na vrvi. Knjiga pa bo bržčas najbolj navdušila nekoliko širše bralstvo, ki mu lahko predstavlja dražljaj, vabilo za prestop praga v nadaljevanju. Na drugi strani s tem Karahasan tvega, da bo izgubil kakšnega zaposlenega izkušenega bralca. Nikar! Tisto, kar sledi, Seme smrti namreč zelo vznemirljivo dopolnjuje.

Nadaljevanje in osrednje delo, ki spremlja Hajama v času njegove poklicne etabliranosti, ko deluje kot dvorni astronom z urejenim družinskim življenjem, Tolažba nočnega neba, je bržčas literarna klasika. Popelje nas v jedro začetka zatona nekega imperija, prestolnico Isfahan, in je politična alegorija z globokimi sporočili o našem času, a tudi mnogoplastna in temačna zgodba o eksistenci nasploh. V njej se pojavi tudi Hasan Sabah, ki ga poznamo iz Alamuta, lik, ki ga lahko alegorično beremo tudi kot zastopnika sodobnih demagogov. Predstavljeni so njegova psihologija, njegov družbeno-politični kontekst ter njegov duševni ustroj, to pa na način, ki pred nami uspešno razgali bistvo avtoritarne osebnosti. Dialogi so pogosto poglobljene filozofske razprave, ne da bi to na prvo žogo opazili, saj so napisani z izrazito literarno spretnostjo in lepoto. Celo na ravni ugankarskih domislic, ki se pojavljajo v tekstu, gre za vznemirljivo branje. To je, skratka, literarna mojstrovina, ki nastavi žogo za zaključek, zadnji del trilogije, roman Vonj po strahu, ki je izšel konec lanskega leta in je osrednja motivacija pričujočega zapisa.

Če se v prvem delu srečamo s svetlimi toni, ki izhajajo iz vitalnosti vzpenjajočega se mladega človeka, v nadaljevanju srečamo veliko temačnejše barve, povezane s kulturno dekadenco, osebno tragedijo in vseprisotno smrtjo. Nekateri prizori delujejo pravzaprav cinematično, zlahka si jih predstavljamo kot filmske. Avtorjeva moč deskripcije je podobno zavidljiva kot njegova spretnost v pisanju dialogov. Gotovo izhaja tudi iz izjemno poglobljene raziskave, ki jo je Karahasan izvedel in v kateri je ugotavljal, kako so ljudje v tistem času in prostoru živeli: kaj so jedli, kako so izgledale njihove sobe in ulice. Piscu te kritike je v pogovoru zaupal, da je denimo bral doktorat indijskega učenjaka, ki je matematično obravnaval lok izstrelkov tedanjih topov. 

V zadnjem delu je Hajam ostarel, osamljen in poln življenjskih razočaranj. Edino tolažbo mu predstavlja deček Vukac, ki se je v rojstnem kraju Nišapurju, kamor je glavni protagonist pobegnil pred državnim udarom Hasana Sabaha, znašel kot eden od predstavnikov križarske vojske otrok, za katero so mislili, da bo zaradi svoje čistosti, neobremenjenosti z grehom, uspela osvojiti Jeruzalem. Križarski konvoj ga je pobral na poti čez Balkan. 

Podobno kot ima Seme smrti vlogo uvoda v osrednji del trilogije, ima, to lahko nedvoumno zatrdimo, tudi Vonj po strahu nehvaležno vlogo, da ga izteče, in je tako svojstvena opora. Lahko rečemo, da jo na formalni ravni opravi odlično. Ustrezno se zdi, da se nadaljuje šele nekaj desetletij po zaključku prejšnjega dela, istočasno pa dogodki tega zaključka še vedno določajo protagonistove misli. Tako se ustvari posebno vzdušje melanholije, a tudi starčevske distance, bralec pa je še enkrat postavljen pred obrat in presenečenje. Tempo pripovedi je ustrezno hiter, dolžina dela pa položaju znotraj trilogije primerno najkrajša. Subtilno nam prikaže ritem iztekajočega se življenja, njegove bolečine, tudi vpliv biološkega odmiranja na občutenje sveta. Omenjena ritem in kratkost pravzaprav vsemu skupaj dasta dostojanstvo in ustrezno zaokrožitev. Vpeljava lika mladega Bosanca iz predislamske dobe sicer izjemnemu vzdušju vdahne še nekaj vznemirljive zgodovinske spekulacije. 

Roman deluje tudi na vsebinski ravni. Popelje nas v sredo razkrojene družbe, polne sumničenj, govoric, nezaupanja in obsojanja. Vzdušje zatona neke kulture in imperija se ujema z zatonom nekega osebnega življenja. Naslednja pomembna tema je, kot smo nakazali, starost, zaključek življenja. V zgodovini književnosti nasploh redko vidimo, da bi bila ta tema tako občutljivo, dosledno in doživeto obdelana, kot je v obravnavanem romanu. Omarja Hajama obkrožajo odmiranje in utrujenost telesa, obžalovanje preteklosti, nerešene skrivnosti eksistence, a tudi trenutki veselja, predvsem pa določene pomirjenosti in duhovne zrelosti. Pomemben element zanesljivosti pripovedovanja vseeno predstavljajo male vsakdanje skrbi, pomanjkanje discipline, ki protagonista povezujejo s preostankom človeštva. Tako se še vedno denimo ošteva, kadar predpisane molitve ne opravi zavoljo njene intrinzične vrednosti, temveč zavoljo formalnosti, itd. Tretja pomembna tema je prijateljstvo kot vitalna življenjska sila, ki so jo danes večinoma nadomestila zavezništva ali atomizacija, slednje še posebej med starejšimi. Roman veliko doseže, ko prijateljevanje pripiše ostarelemu liku, istočasno pa rehabilitira starogrški odnos z dečkom. Vukac in Hajam stalno vodita nekakšen platonski dialog, proces učenja pa poteka dvosmerno. Njuno razmerje je – ob opravljivih namigih someščanov – opisano z izjemno toplino. 

Glavna pomanjkljivost romana je najbrž prelahkotna vpeljava zdaj že starega metafikcijskega pripovednega orodja najdenega teksta. Lik, za katerega se izkaže, da je odkril besedilo, ki smo ga doslej brali, je bržčas vpeljan prehitro, kar je še posebej občutljiva stvar v trenutku literarne zgodovine, ko so se metafikcijski postopki že dodobra izčrpali. To se tako zdi nekoliko lena poteza in pričakovali bi več konteksta ter razlage. Nastavek je sicer dober, in ideja, da je besedilo zgorelo v vojaškem napadu na sarajevsko Viječnico, obljublja zanimiv interpretacijski okvir, a ga avtorju ne uspe čisto uresničiti.

Vonj po strahu si je težko zamišljati kot samostojno branje. Razlogov, zakaj je denimo prvi del trilogije laže brati samostojno, si ni težko predstavljati, saj izhaja iz ničte točke, lik Omarja Hajama pred nas stopa kot – v kontekstu tega literarnega sveta – nepopisan list. Vonj po strahu se, na drugi strani, neposredno naslanja na vse informacije, ki jih poznamo iz prejšnjih delov. In ne samo to, tudi njegov pripovedni ton izhaja iz bralnega okvira predhodnikov. Če želita bralka in bralec prebrati le eno od knjig, v skladu s povedanim torej priporočamo drugi del, Tolažbo nočnega neba. Vendar pa si je težko predstavljati, da bi bila razočarana nad trilogijo kot tako. Še več, brez večjih pomislekov jo lahko opišemo kot nepozabno bralsko izkušnjo, ki na nenavadno živ način oživi minulo in s srednjeevropskega vidika morda tujo, pa vendarle objektivno tudi bližnjo in vplivno civilizacijo. Gre za skozi vznemirljivo pripoved speljan bogat medkulturni dialog, istočasno pa tudi univerzalno kulturno-politično alegorijo ter eksistencialno študijo posameznika sredi toka zgodovine. V maniri dobre postmodernistične književnosti pa lahko pritegne tudi žanrske bralce, recimo navdušence nad fantazijsko književnostjo in srednjeveškimi zgodovinskimi romani. 

Dotakniti se moramo tudi metodologije, s katero Karahasan pristopa k zgodovini. Že v izhodišču se zdi izjemno zanimivo vprašanje odnosa med zgodovinopisjem in pisateljsko domišljijo, ki se v trilogiji prepletata. Sploh zato, ker ne gre za delo zgodovinarja, kot smo pogosto vajeni, temveč za delo pravzaprav že kanoniziranega literata; ne gre za žepni zgodovinski roman, kakršne v visokih nakladah prodajajo profesorji kakšne pretekle dobe, temveč za tako imenovano visoko literaturo. Njen načrt v prvi vrsti ni predstaviti življenje nekega lika in dela na faktografski ravni, ki bi ji bilo vdahnjene nekaj literarizacije, temveč skozi faktični lik predstaviti univerzalen eksistencialni problem ter skozenj razumeti smisel zgodovine. Pri tem se zdi, da je Karahasan privzel prevladujočo pisateljsko ideologijo (ta izraz rabimo v nevtralnem pomenu) o univerzalnosti človeške izkušnje, ki je v nasprotju s poststrukturalističnim razumevanjem subjektivnosti, kakršnega je v prvi vrsti razvil Michel Foucault in so ga nadaljevali številni zgodovinski antropologi. Ta je razumljena kot nekaj precej relativnega in zaznamovanega z diskurzivnimi pogoji dobe. Pri obravnavani trilogiji je videti, da so liki pravzaprav presajeni iz našega časa v drugega – kar ustvari iluzorični efekt, da jih mi prestavljamo iz našega v njihovega. Na tem mestu metodologije seveda ne vrednotimo, na zagate tovrstnega zgodovinskega romana pa je več kot vredno opozoriti; kljub natančnosti opisov dogajanj in zgodovinskih okoliščin moramo vendarle poudariti, da so Omar Hajam in njegovi sodobniki plod literarne vizije. Prav v tem pa lahko vidimo tudi smisel vztrajanja mehanizma najdenega teksta, ki je zabrisan dvojno. Bosanski begunec na Norveškem namreč ne podaja tega teksta samega, temveč ga zapisuje po spominu, saj je zgorel v napadu na knjižnico; vanj sta vpisani travma in želja nekega begunca. 

Ravno v svoji literarni veličini torej trilogija zastavlja bistvena vprašanja o značaju literature, predvsem romana. Kot izrazito meščanski žanr v skladu s svojim sorojencem, kapitalizmom, teži k univerzalnosti. Kapitalizem se vzpostavlja kot svetovni gospodarski red, liberalizem pa kot prevladujoča ideologija; vendar ta za svojo širitev potrebuje neenakost (poceni delovno silo na drugih koncih sveta). Da bi meščan uveljavil lastni red, potrebuje vseobsegajočo razlago sveta, ki želi njegov pogled predstaviti kot naravno stanje stvari, prikrita razmerja izkoriščanja pa kot nadzgodovinski pojav. Roman se kapitalizmu pogosto seveda upira in uhaja iz njegovega primeža, vendarle pa se temeljnim predpostavkam razreda, iz katerega izhaja, svoji nezavedni epistemologiji, v klasični obliki ne uspe ogniti. In pričujoča trilogija je zastopnica romana v klasični obliki. Resnično lahko govorimo o občečloveških in nadzgodovinskih problemih, to je pereče vprašanje postmoderne dobe. Nekateri se postavljajo na stran čistega konstruktivizma, drugi na stran univerzalizma, ki pa je lahko zatiralski do predstavnikov drugih kulturnih modelov, istočasno pa nas skoraj neogibno zapira v zgodovinsko laž o tem, da živimo v najboljšem možnih svetov, saj ostale zgodovinske svetove sodimo iz perspektive »naprednosti«. Ob razmisleku o Karahasanovem prispevku k romaneskni kulturi pa seveda ne moremo mimo njegovega islamskega ozadja – avtorja so oblikovale tudi teologija, islamska filozofija in literatura islamskih svetov. Islam pa istočasno vsebuje tudi prepričanje o obstoju nespremenljive človeške narave. Verski pravniki in teologi jo skušajo vsakič znova razumeti v novem zgodovinskem kontekstu, kar pa denimo ne uspeva novodobnim fundamentalistom, katerih epistemološka napaka je, da želijo v dobesednem smislu obnoviti družbo sedmega stoletja oziroma preroka in dveh generacij, ki mu sledita; pri tem, ironično, zapadejo v enako zmoto kot zahodno meščanstvo, ki se mu upirajo, saj to počnejo iz parcialne sodobne perspektive, ki jo projicirajo na preteklost. V idealnem primeru islamska epistemologija ubira srednjo pot med esencializmom in konstruktivizmom. Karahasanova trilogija je tako po eni strani odlično upovedana zgodba, po drugi strani pa zahteven hermenevtični podvig; lahko jo beremo na en ali drug način ali pa na oba hkrati. V vsej svoji dvojnosti pa znova potrjuje piščevo trdno umeščenost v postmodernistično tradicijo sodobnega romana, znotraj katere vztraja tudi po vnovični vrnitvi velikih zgodb – ali pa njihovi novi banalnosti, včasih pa zgolj znova ubranem iskrenem tonu, ki se vrača v priljubljenih, a tudi cenjenih romanih nove generacije (Rooney, Ferrante, Franzen). Ob vseh teh teoretskih in političnih vprašanjih, ki se porajajo in jih je vredno imeti pred očmi, pa jih je istočasno možno tudi postaviti v oklepaj in v mislih ohraniti živo zanimanje teksta za neujemljivo neizogibnost človeškega stanja, razpetega med živetim časom in zgodovino. 

O avtorju. Muanis Sinanović je pesnik, pisec in kritik. Izdal je štiri pesniške zbirke in dve knjigi proze. Prejel je nagrade za najboljši prvenec, kritiško sito in Stritarjevo nagrado.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • S tradicijo prepleten feniksovski vzlet

    Jasna Lasja

    Založba Beletrina je konec leta 2018 izdala roman Seme smrti kot prvi del romaneskne trilogije Kaj pripoveduje pepel bosanskega romanopisca, kratkoprozaista, dramatika, esejista, literarnega in gledališkega teoretika ter predavatelja na evropskih univerzah Dževada Karahasana.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.