Sodnik Holden sreča Alico v Županičevi čudežni deželi

Kar nas pri pisanju Jerneja Županiča vedno znova ujame nepripravljene, je to, da, tako v poeziji kot v prozi, zamaje naša pričakovanja o resničnosti. Dandanes se je takšnim izjavam o umetnosti sicer težko ogniti, pričakajo nas na vsakem portalu, ki se z njo ukvarja. Skorajda se zdi, da če želijo biti knjiga, film, predstava ali instalacija deležni pozornosti, potem jih mora spremljati opis, da prevprašujejo družbeno resničnost. Vendar pri Županiču v tem oziru ne govorimo toliko o družbeni, temveč o ontološki resničnosti, resničnosti biti in bivajočega, ki ji pripada. Bitja se obnašajo drugače, fizikalni zakoni so drugi, vzročno-posledična razmerja so premešana, v poeziji pa se predvsem drugače obnaša jezik, skupaj z logiko, ki v njem domuje; silogistične trdnjave so podrte, predikati in subjekti pomešani v divjem plesu. Na vse to bi se, bi pričakovali, lahko navadili. 

Vendar ni tako. Za kar obstajata dva razloga, ki sta medsebojno povezana. Prvič, zdi se, da se na »nenaravnost« sveta, iz katerega črpa in ki ga oblikuje Županič, preprosto ne moremo navaditi, preveč je alienski. Drugič, Županič ga vsakič predstavlja z razliko, gre za ponavljanje z razliko, to pa je bržčas možno zaradi prvega razloga; na tako zastavljen svet se ne moremo navaditi, zato ponuja neskončne možnosti izražanja, čiste izbruhe kreativnosti. Povežimo to s slavnim jezikoslovnim primerom Noama Chomskega – »Brezbarvne zelene ideje spijo besno« je poved, ki dokazuje možnost tvorjenja neskončnih izrazov v naravnem človeškem jeziku, kar je kreativna specifika človeškega stanja. 

Pri Županiču pa seveda ne gre za stresanje nesmiselnih stavkov, sicer bi nas vse skupaj hitro začelo dolgočasiti. Gre za to, da ravno medsebojne povezave na videz brezpomenskega sestavljajo tapiserije in kolaže nekih svetlih silhuet, ki se zarisujejo na platno sveta, tako da onkraj njih slutimo neki drug pomen, ki ga zunaj pesmi ne moremo artikulirati. Županičeve pesmi so kot kalejdoskopi ali glasbene skrinjice, popeljejo nas v neko situacijo, ki se s pesmijo tudi konča. Posamezne pesmi v tem spominjajo na nekakšno mešanico nadrealističnih in kubističnih slik, po čemer se razlikujejo od drugih tipov pesmi, ki prav tako razpirajo edinstvene svetove skozi svojo ekonomijo besed.

Pri tem je fascinanten način, kako do tega pride. Skozi kolaž podob, ki so medsebojno logično neujemljive ali absurdne, vendarle pride do vzpostavitve atmosfere, ki lagodno bdi v naši zavesti; navda nas občutek nečesa poznanega, celo množičnega. Celotna zbirka, še posebno pa nekatere pesmi, nas spravlja v nedomačno vedrino vesterna, v kateri se mešajo uporna, človeku neprijazna krajina, zatišje pred nečim usodnim, junaški pogum. V tem pogledu, razumljivo, še posebej izstopa pesem »Revolveraš«, ki jo je smiselno navesti v celoti: »Bolj jasen sem postal, / ker so bili dnevi daljši. // Nad najinimi glavami je več / neba kot v najostrejših gorah. // Rad bi se pogovoril / s šerifom, ga dregnil prijateljsko med rebra. // V rokah maloštevilnih dreves / so puške malostrelke. // Globok prepad je med / menoj in mojim / konjem. // On ni vedel, / da sem mrtev, / in je še kar čakal na pusti poljani. // Bolj jasen sem postal / kot oko tolmuna. // Rad bi se pogovoril z avtoriteto / za vodne vire, rad bi ji rekel: glej, // to ni normalno. // Glave, ki plavajo na vodi / in čakajo, da se jih postreli.«

Če ostanemo na terenu primerjav s filmom, potem bržčas ne moremo mimo slovitega Jarmuschevega Mrtvega človeka, poetične in psihedelične vesternovske mojstrovine, a tudi njegovih drugih filmov. Ni odveč omeniti, da se je Jarmusch v času študija posvečal predvsem pisanju poezije in tudi urejal pesniški časopis. V njegovih filmih je nezgrešljiva dimenzija poetičnega, kakor je tudi v Županičevih verzih in podobah očitna neka implicitna pripoved in sicer še precej bolj nejasen fikcijski svet.

Ti svetovi, ki so vesternovski, pa so istočasno tudi polni aluzij na domače kulturno okolje in matrico, kot bi se ameriški model razumevanja sveta preselil v podalpsko gričevje, zaznamovano z avstro-ogrskim imperijem ter njegovim imaginarijem. Poleg tega je v njih vseskozi prisotna bolj ali manj očitna slutnja nasilja, če že ne njegova izrecna prisotnost. Gre za nekake gnostične svetove, v katerih na psihopatsko hladen način prevladuje zlo kot njegova temeljna predpostavka. V tem, spet navezujoč se na ameriško vplivno ozadje – ki je z ozirom na to, da je Županič tudi vrhunski prevajalec predvsem ameriške književnosti –, lahko najdemo vzporednice s Cormacom McCarthyjem, čigar romane Krvavi poldnevnik, Ni prostora za starce in Cesta vseskozi preveva prisotnost hladnega, objektivnega zla. Vendar ga Županič ne prevprašuje, njegova stava ni na noben način etična, za njegovo ironično metafiziko etika ni pomembna, predvsem gre za razgaljanje tistega nedomačnega v temeljih naše percepcije realnosti in razumevanja jezika, za razgaljanje tistega, kar naše razumevanje smisla v svetu presega. Tako lahko nekje v ozadju slišimo smeh, uperjen k človeku, istočasno pa v razkritju uživamo, tako da se v nas za hip prebudi sprijaznjenost s pravili, ki so večja od nas, z umeščenostjo v svet, ki presega naš razum. Sodnik Holden sreča Alico v čudežni deželi, če se spomnimo tudi nekaterim filozofom ljube literarne klasike, ki je besede in reči postavljala na glavo, kot počne tudi Orodje za razgradnjo imperija.

Nikakor se ni mogoče ogniti niti Tomažu Šalamunu, čigar poezija – po svoje pa tudi persona! – je privlačila bralce iz prav podobnih razlogov. Njegova avtorska karizma je bila, ilustrativno rečeno, šamanska ali gurujska. Nasprotno je Županič kot avtorska persona povsem skrit za svojim pisanjem, ni ga na spregled, ne pojavlja se v prvi osebi; ta sicer pogosto nastopa, vendar tako, da je razlika med avtorjem in lirskim subjektom povsem jasna, tako kot je jasna razlika med avtorjem in pripovedovalcem v neavtobiografskem romanu, pisanem v prvi osebi ednine. Vpliv Šalamuna je seveda očiten in Županič se ne trudi, da bi ga skrival. Vendar pa tu ne gre za kopiranje, za poskus poustvariti njegove podobe, da bi bila njegova poezija podobna Šalamunovi, temveč prej črpanje iz nekega vira, ki ga je izdolbel predhodnik, uporabo nekega jezikovnega dispozitiva na drugačen način. 

Ob prisotnosti nasilja in zla pa se ne moremo ogniti niti čudoviti humornosti zbirke. Omenili smo odmev smeha v povezavi z nekakšnim oceanskim sproščanjem ob zavesti o tem, da resničnost presega človeški um. To je smeh, ki se, da, posmehuje človeški majhnosti, vendar pravzaprav tako, da človeka povzdigne. Bralca raztopi v kozmosu, povzdigne ga na raven njegovega pojma, popelje ga do pričevanja čudovitosti in neumljivi mogočnosti tega sveta, katerega smiselnost in lepota se razkrivata prav v (navidezni) absurdnosti. Prav v tem lahko vidimo osrednji – istočasno ironični in zaresni – pomen naslova zbirke, ki je v nekem smislu orodje za razgradnjo imperija, vendar je ta imperij imperij razuma in vsakdanje percepcije. Županičev pristop je, drugače kot pri nekaterih drugih poetih, povezanih z LUD Literaturo, denimo Primožu Čučniku, Ani Pepelnik, Gregorju Podlogarju, pa tudi Tonetu Škrjancu, ki večjih povezav z LL sicer nima, vendar ga omenjamo v krogu omenjenih, maksimalističen. Medtem ko prvi čudežnost razkrivajo v vsakdanjem, skozi realističen odnos do sveta, gre Županič v čisto domišljijskost, to, kar dobi bralec v enem in drugem primeru, pa si je na neki način sorodno.

Gre za pesnika in pisatelja, ki je z dozdajšnjimi štirimi knjigami začrtal zelo samosvojo pot znotraj trenutnega slovenskega literarnega prostora, in medtem ko je kot romanopisec etabliran, bi si kot pesnik zaslužil večjega kritiškega priznanja, čeprav ga tudi zdaj ne manjka. Piše navsezadnje pomembno poezijo, ki nas postavlja v odnos z nečim bistvenim, poezijo, ki je, kot vsaka pomembna poezija, tudi izrazito originalna. 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS