Mitrevski je odličen v kombiniranju težko združljivega: tragičnega s komičnim, realnega z absurdnim, družbenega angažmaja s kratkočasenjem in zabavanjem bralca.

Jasno, kaj je še lepše od gradu? Trije gradovi!

Če življenje doma poteka po bolj ali manj ustaljenih tirnicah, se zunaj lahko pripeti marsikaj nepredvidenega.

Avtorica se izkaže za simpatično izvirno v primerjavah, ki so otrokom gotovo zelo blizu.

Dinozavre imamo knjižno kar dobro pokrite, čeprav se zdi, da tudi nobena nova (kakovostna) knjiga nikoli in nikakor ni odveč.

Ali lahko srečo kupiš s srečko? Kaj v življenju res šteje? So boljša vprašanja z odgovori ali vprašanja brez odgovorov?

Vsak kaj zna je torej na neki način motivacijska knjiga, a v prvi vrsti vendarle predvsem živalska pripoved, malo razmišljujoča in malo akcijska, ki lepo teče.

Slikanice o levu Rogiju, ki so vsaj deloma avtobiografske, so torej kombinacija leposlovnega in poučnega; k slednjemu prispevajo tudi QR kode, ki so vključene v knjigo in nas odpeljejo onkraj platnic, do video vsebin o gibanju z vozičkom, avtor pa otroke v kratki uvodni besedi povabi tudi na YouTube, na videokanal Lev Rogi.

V primerjavi s Hišo norčij, ki nas je z zvečine štiri- ali šestkitičnimi pesmimi ob vsaki dlje časa in bolj temeljito zadržala v svetu raznolikih živalskih junakov, je poezija Sonca na dlani bolj frfotava in bežna – simpatični utrinki iz otrokovega vsakdana in bolj ali manj znanega okolja so mu prijetno blizu, a gredo tudi hitreje mimo. Kar pomeni, da ob naslednji priložnosti navijam spet za večji format in vsaj za kakšno kitico ali dve bolj na dolgo stkane pesmi. 

Roman Leto, ko so prišle čebele je torej poleg najbolj očitnega – torej tega, da je roman o čebelah – tudi roman o odraščanju, iskanju lastnih poti, odkrivanju strasti, navezovanju in še čem. Če so dedka Ottmarja čebele naučile živeti, ni presenetljivo, da dajo vsak kakšno lekcijo tudi Josy. Kdor je pomislil, da roman o čebelah ne more biti drugega kot brenčeč dolgčas, se je pač zmotil.