Plusi in minusi

Založba Chiara, ki se želi očitno profilirati tudi kot založba otroških knjig, v svoj krog priteguje tako uveljavljena avtorska imena (npr. Janja Vidmar) kot imena, ki so širši javnosti znana iz kakšnega drugega konteksta. V primeru igralke Mojce Fatur iz gledališkega in filmskega. Omenjena je pred dvema letoma na prizorišču otroške književnosti nastopila s kar štirimi slikanicami, natančneje s slikaniško zbirko Osamljeni gaj, ki ponuja po eno pravljico za vsak letni čas (Rešimo počitnice!, Lepljiva skrivnost, Kam gre mavrica, ko zbledi?, Lov na številke). Ob nekaterih čisto posrečenih domislicah je v teh knjigah najti tudi nekaj lastnosti, ki so v otroški književnosti načeloma nezaželene, denimo mestoma pretirano osladnost in nekakšno programskost oziroma pretirano eksplicitnost pri izpeljavi določenih poant, misli in idej. Zato me je še posebej zanimalo, kako se je avtorica odrezala v novi slikanici, Pobegla radirka, kjer je moči združila tudi z drugo ilustratorko, podpisano kot Mocculere. Umetniško ime sicer pripada Mojci Novak, ki živi in ustvarja v Španiji, na njeni spletni strani pa zasledimo, da je doslej ilustrirala knjigo, ki je izšla v Koreji, in za zavod Risa ljudsko pravljico Zdravilno jabolko, ki je napisana v t. i. lahkem branju. Sodeč po njenem portfoliu si upam trditi, da bomo zanjo še slišali.

Kako je torej s Pobeglo radirko? Naslov narekuje vsaj malo akcije in to tudi dobimo. Ampak pojdimo lepo od začetka, kjer najprej spoznamo večstanovanjsko vilo, češnje na njenem vrtu in kmalu zatem Roka, njegovo družino in hobije. Morda se malo začudimo, ko preberemo, da je star deset let, ker se desetletni mulci, vsaj tisti, ki pridejo do glavnih vlog, običajno že potikajo po ilustriranih knjigah, ne več po slikanicah, ampak dobro, zakaj pa ne, s tem ni še nič narobe. Na sedmi strani potem iz realizma in od človeških likov preskočimo v svet barvic, šilčkov in radirk, ki med sabo zelo živahno (tudi v smislu postavitve besedila), da ne rečem kar zelo glasno, nastopaško in jeznorito, komunicirajo. Tudi s tem ni absolutno nič narobe, a ker se do konca knjige Rok praktično ne pojavi več, pa še na koncu samo v omembi, da mu je mama kupila novo rdečo barvico, bralec pomisli, da je bil razmeroma dolgi uvod, ki je za osrednjo zgodbo povsem nebistven, pač odveč in da predstavlja kvečjemu dramaturški kiks ali vsebinski balast. Pripisati moram, da je sicer precej simpatičen, a bi bil veliko bolj na mestu na začetku kakšne druge zgodbe, recimo takšne, v kateri bi vila, češnje na njenem vrtu in Rok dejansko odigrali kakšno vlogo. Če bi se takšna zgodba nadaljevala v duhu uvoda, bi jo z veseljem prebrala.

Dobro, iz realističnega smo torej preskočili v fantazijsko, v svet šolskih potrebščin, ki, kot je videti, niso v najboljših odnosih oziroma vsaj radirka ni najbolj navdušena nad rdečo barvico, ker se ji zdi važička in ji gre strašansko na živce. V tem delu se avtorica izkaže za simpatično izvirno v primerjavah, ki so otrokom gotovo zelo blizu – rdeča barvica na primer trdi, da je risba brez rdeče barve dolgočasna kot krof brez marmelade, jezna (zelo jezna!) radirka, ki ima dovolj tega, da le popravlja napake za drugimi, pa spominja na samuraja, ki ga tišči kakat. Razkurjena jo pocvirna v noč in v širni svet ter se poda na misijo, da bo zradirala vse, kar je rdeče barve: rdečo luč na semaforju, rdečo klopco v parku, češnje … Ko pride do mestne knjižnice, kjer se spravi nad pravljice in iz njih radira vse, kar že samo od daleč spominja na rdečo, se prične počutiti prav zmagoslavno. O kakšnih razsežnostih zmagoslavja je govora, priča tale zabaven opis: »Počutila se je kot prva radirka v zgodovini, ki je pristala na luni. Ma kaj luni! Počutila se je kot prva radirka, ki je osvojila Mount Everest, se od njega odrinila na luno, z nje skočila na vse ostale planete in lahkotno pristala nazaj na Zemlji.« (Kar je v knjigi podano v kombinaciji besedila in podobe.) Kar pa bralca zmede, je dejstvo, da se radirka pred tem sprašuje, kako naj med vsemi knjigami najde »tisto pravo«, »zaradi katere se rdečka tako zelo napihuje«. Mladi bralec ali poslušalec se bo na tem mestu gotovo vprašal, ali je nemara poprej v besedilu kaj spregledal ali preslišal, kajti rdeča barvica v naši prisotnosti ne omenja nikakršne knjige, kar pomeni, da se radirkina misel nanaša na nekaj »od prej«; ta del bi kazalo izpeljati nekoliko bolj jasno, predvsem z ozirom na to, da so slikanice načeloma namenjene mlajšim in manj izkušenim. No, bralec sicer kmalu izve, katero knjigo je imela v mislih – Rdečo kapico. In radirka je spet na misiji: »Izbrisala bo ta rdeči stvor z glave uboge deklice. Ves svet se pogovarja samo o tej butasti rdeči kapi. A sploh kdo ve, kako je ime deklici pod njo?« Kar je dejansko zabavno vprašanje, ki mu ob spoznanju, da lahko radirka z brisanjem tudi ustvarja, in ne samo briše, sledi udarna akcija, ki, na kratko povedano, Rdečo kapico spremeni v Smrdečo kapico. Mala vragolija pa ima težke posledice. Punčkina kapica začne zares smrdeti, tako zelo, da celo volk iz njene knjige pobegne k Sneguljčici in palčkom in, ker je pač lačen, namesto Rdeče kapice pohrusta enega od slednjih. Avtorica torej zanimivo prehaja med različnimi ravnmi (liki potujejo iz knjige v knjigo in iz knjig v knjižnični prostor) in s tem na neki način pokaže igrivo moč literature, a kaj, ko Rdeča kapica skoraj v isti sapi to zavrne kot kršenje pravila s slabim izidom: če se v pravljici kaj spremeni, začne bledeti, dokler ne izpuhti iz človeškega spomina. Nato se začne pridiga o svetu brez pravljic in brez barv … v katerem naj tudi radirke ne bi bilo; kar seveda ne drži povsem, ker gre radirka verjetno še najbolje skupaj prav s svinčnikom in sivino.

Na naslednjo nedoslednost naletimo že ob pogledu skozi okno knjižnice, ko radirka v družbi Rdeče kapice opazuje kaos, ki je na ulici nastal zaradi odsotnosti rdeče barve. No, zaradi odsotnosti predmetov rdeče barve. Pravzaprav ne, zaradi odsotnosti rdeče barve. Ne, kako že? V besedilu najprej beremo, da predmetov rdeče barve, ki jih je radirka na začetku knjige izbrisala, ni, a že v naslednji sapi se omenja svet brez barv, in ne svet brez predmetov, ki so določene barve; to potrjuje tudi ilustracija, na kateri je npr. hidrant za vodo prisoten, a je namesto rdeče barve bel, itd. Ko se na prizorišču, torej v knjižnici, pojavijo še barvice, se izkaže, da gre pri »zapletu« z radirko pravzaprav za nesporazum in napačno razumevanje položaja in lastne vrednosti, a argument barvic, da je radirka vendarle pomembna, saj jim skrbno pripravi prostor za risbo, spet ni prav prepričljiv. Seveda drži, da soustvarja z njimi, a njena vloga je pač popravljanje, in ne pripravljanje. No, kakorkoli že, pravljice so rešene, Smrdeča kapica spet postane Rdeča kapica, barvice in radirka so pobotane, le rdeča, ki je morala pošteno pljuniti v roke, da je po radirkinem uničujočem pohodu stvari spet spravila v (rdeči) red, se je zaradi iztrošenosti primorana odpovedati aktivnemu risanju. Razvlečenemu in sladkobnemu koncu o njeni upokojitvi in novoodkritih življenjskih radostih sledi še nekoliko klišejski zaključek, v katerem avtorica potegne vzporednice med pravljicami in našim svetom, ki nam vsako jutro omogoči, da napišemo novo zgodbo … Mnogo boljši je likovni epilog, ki prikazuje mačko z radirko v gobcu, za katero teče rdeča barvica, in zares (lahko) začenja novo zgodbo.

Kot sem že spotoma nakazala, ima Pobegla radirka kar nekaj posrečenih momentov in elementov, predvsem zabavne primerjave, živahne dialoge in nekaj posrečenih domislic, žal pa tudi kar nekaj pomanjkljivosti, predvsem v obliki nedoslednosti, balasta in neuravnotežene dramaturgije. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali urednik/urednica v kolofonu samo ni naveden/a ali knjiga urednika/urednice dejansko ni imela …