Bratske (in sorodne) naveze in zagate

Kdo se bolj spozna na brate kot človek, ki jih ima šest? Pesnik, pisatelj, pa tudi dramatik, scenarist, kolumnist in esejist Bart Moeyaert, dobitnik prestižne nagrade Astrid Lindgren, je najmlajši med njimi, bratstva pa ni postavil v središče le v ilustrirani knjigi Gosak in njegov brat, pač pa tudi v zbirki pripovedi Bratje, v kateri tematizira lastno odraščanje v družbi bratov.

Prigode gosakov so sprva izhajale kot zgodbe v sobotni prilogi enega belgijskih časopisov, na dva tedna, in že takrat so jih spremljale ilustracije Gerde Dendooven. Njene retro podobe v omejenem barvnem naboru in v prevladujoče kontrastni kombinaciji oranžne in temno modre dajejo lični knjigi nekakšen nadčasen pridih, kar je povsem v skladu z naravo vsebine. Drobne prigode, ki sicer po dogajališču, pa tudi časovno tvorijo nekakšno ohlapno celoto, hkrati pa delujejo tudi dokaj samostojno, ne govorijo namreč le o gosakih in njuni kmetiji, pač pa bralca vabijo, da ob njih premisli tudi kakšen delček svojega lastnega življenja in sveta, po katerem se suka. V tem, da gre za nekakšne filozofske miniaturke, včasih tudi nekoliko absurdne, a vselej izpisane z največjo možno mero senzibilnosti za občutja in čustvena stanja likov, je Bart Moeyaert nekako soroden Toonu Tellegenu in njegovim živalskim pripovedim, če se ozrem po domačih ustvarjalcih, pa mi zadiši po literarnih svetovih in nazorih Petra Svetine.

Gosak in njegov brat se vsako zimo selita na Portugalsko, dokler gosaka nekoč ne začne vznemirjati vprašanje, kaj se na kmetiji dogaja v njuni odsotnosti. Po kmetiji krožijo razne govorice, živali so precej skrivnostne, pri čemer je očitno, da ne vedo vsega; denimo tega, kaj se zgodi s tistimi med njimi, ki tu in tam izginejo. Gosaku se dozdeva, da pri njihovih zgodbah vedno nekaj manjka, a puran mu prostodušno razloži, da se tudi sami o marsičem sprašujejo, a se ne trudijo iskati odgovorov: »Zadeve gredo svojo pot. Izbereš karte in vidiš, kaj se zgodi.« Življenje se nam v pisanju Barta Moeyaerta nasploh kaže kot skrivnostno, tu in tam prestreljeno z modrimi prebliski, recimo o treh možnostih – gosaka namreč ugotovita, da se vedno lahko odločiš bodisi za družino bodisi za prijatelje bodisi za samega sebe. A tudi ti niso dokončni ali absolutni, pač pa kar kličejo po debati, premisleku in novih prebliskih.

Ali lahko srečo kupiš s srečko? Kaj v življenju res šteje? So boljša vprašanja z odgovori ali vprašanja brez odgovorov? Ali nemara potrebujemo oboje? Ali drži, da se o lepo okroglem zastavlja manj vprašanj kot o drugih oblikah, ker kar je končno, nikogar ne vznemirja? Kolikšna je razlika med brati in prijatelji? Kaj je najbolje – imeti vse, nič ali dovolj? Ali lahko sapica spremeni svet? Avtor bralcu torej v glodanje ponuja vznemirljiva vprašanja in ga zalaga z zanimivimi domisleki, od tega, da je hitrost relativna stvar, včasih odvisna od dneva, do tega, da obstajajo različne vrste vzdihov … Vzdušje med gosakoma in ostalimi prebivalci kmetije, torej purani, ovcami, psom in kmetico, je zdaj veselo in drugič ne, pisatelj se vešče dotika vseh odtenkov življenja, tako sreče kot denimo psičkove temne plati in osamljenosti. Tudi tema smrti mu ni tuja, ob njej včasih zavije v skrajne, brutalne (pa čeprav samo v mislih) situacije ali pa v smer absurda. V prvi zimi, ki je gosaka ne preživita na toplem, sta tako premražena in lačna, da gosak lastnega brata zagleda kot pečenko: »Če si samo pomislil na poln krožnik gosjih jetrc nekje v tistem telesu, nisi mogel misliti na nič drugega, pozabil si, da je tisti pred tabo tvoj brat, in si ga pomotoma preimenoval v delikateso.« V zgodbi oziroma poglavju »Perjad« pa odkrijeta blazino, ki je »[…] kot žep iz blaga, napolnjen z ostanki rac ali putk ali nas. S perjem ali puhom, skratka z vsem, kar je nekdaj letelo,« ob čemer prideta do zaključka, da je imenitno, da obstaja perjad; že res, da je bolj majhna, a grozno uporabna!

Bart Moeyaert se pokaže kot senzibilen avtor, odprt za skrivnosti življenja in vse njegove lege, s posluhom za like in odnose med njimi, ki jih zna popisati res natančno in prepričljivo, včasih tudi neizprosno, tako da pred nami dobesedno zavibrirajo od živosti, ob vsem tem pa pokaže tudi smisel za blag humor in igranje z jezikom; prevajalka Mateja Seliškar Kenda, letošnja nominiranka za nagrado Vasje Cerarja, ki je z Gosakom in njegovim bratom odlično opravila, je imela gotovo kar nekaj dela s poglavjem »Predsednik zasedanja« … Ko sem že pri legah, velja omeniti, da nabrušene in izbrušene zgodbice Gosaka nagovarjajo tudi precej različno bralstvo, od mladih do odraslih. Ne nazadnje je Moeyaert tudi avtor, ki se zaveda, da lahko malo besed pove veliko. Ali bolje – malo besed bralcu veliko ponudi. Ob vsem povedanem je seveda moj zaključek povsem pričakovan. Odlično je, da lahko do pred kratkim edini prevedeni knjigi tega izjemnega belgijskega avtorja, njegovemu mladinskemu romanu Gole roke, po novem ob bok postavimo kar dve novi!