LUD Literatura

Novi izzivi, nova pričakovanja

Desa Muck in Ana Košir: Pavlina ga pihne. Ljubljana. Mladinska knjiga, 2023

Gaja Kos

Desa Muck, ki je sicer ves čas pisateljsko aktivna na različnih koncih, se je nove knjižne zbirke pričakovano spet lotila pod streho Mladinske knjige, v sodelovanju s katero je že ustvarila več izjemno uspešnih zbirk: Anico, Blazno resno in Čudežno bolho Megi. Prav tako torej ne preseneča, da je letos prejela tudi Levstikovo nagrado za življenjsko delo. Pavlina se predstavlja kot slikaniška zbirka za otroke od četrtega leta dalje in za prve bralne korake. In kdo sploh je Pavlina? »Lepo riše, rada ima risanke in rada gre z odraslimi na potep. Včasih uboga, včasih pa ne.« Skratka, Pavlina ga pihne!

Prva knjiga zbirke, Pavlina ga pihne, se prične z občinskim natečajem za najboljšo otroško risbo domačega mesta – najlepšega mesta na svetu –, ki ga Pavlinin očka zasledi v časopisu. Seveda sodeluje tudi Pavlina, saj rada riše in starša njene risbice vedno hvalita. Mesto na njeni risbi je še posebej imenitno, saj svoj prostor v njem najdejo tudi letališče za rakete, trije gradovi in tri leteče princeske. Jasno, kaj je še lepše od gradu? Trije gradovi! Na razglasitvi pred mestno hišo je živahno – no, razen tistega dela, ko župan dolgo bere »neke dolgočasne reči« – in tudi malce napeto, a žal Pavlina ne sliši tistega, kar si želi in celo malo pričakuje. Torej razglasa, da je zmagovalka. Sledita razočaranje in poskus staršev, kako ga omiliti, kar vključuje debato o okusih. Pa ne o likovnem okusu, seveda, ampak o okusih sladoledov! To je deklici blizu in razume ali vsaj poskuša razumeti – namreč dejstvo, da se morda le kje najde kdo, ki mu čokoladni sladoled ni najljubši. Sama bi namreč prvo nagrado gladko dodelila rjavemu, a že njena mama bi na prvo mesto postavila jagodnega s smetano. Hja, očitno je Pavlinina risbica naletela ravno na človeka, ki ima raje jagodni sladoled ali celo kakšnega drugega. Smola pač. Simpatična fintica za pomiritev otrok(a), v to, da vrednotenje umetniških del ni le stvar posameznikovega okusa ali nekaj docela subjektivnega, pa se seveda ne bomo spuščali, ker moramo imeti pred očmi majhne in malo večje otroke.

Če bi torej sodili po prvi knjigi iz zbirke, bi domnevali, da se bodo kratke zgodbice (epizodice iz Pavlininega življenja) gibale v območju realizma in se dotikale vsakdanjih in/ali malo bolj izjemnih dogodkov ter bodo podložene z zelo zelo blagim humorjem, a nas v tem pogledu že druga knjiga preseneti. Knjiga Pavlina in užaljeni dinozaver nas po uvodnem opisu glavne junakinje, ki bo očitno v vsaki knjigi variacija na prvega, iz realizma kmalu prestavi v območje fantastike – delavci na gradbišču namreč naletijo na dinozavra, ki postane prava atrakcija. Pavlini ga najprej uspe užaliti, a ko mu zagotovi, da ni mislila resno in da je vsekakor najlepši dinozaver, kar jih je, se dino Janez potolaži … In ne, na koncu ne sledi obrat, v katerem bi se podučili, da gre le za Pavlinino izmišljijo ali kaj takega. V tem oziru bo očitno zbirka vsakič znova presenečenje. Pozoren opazovalec bo na zadnji strani ovitka prve knjige opazil figurico dinozavra, ki torej napoveduje drugo knjigo; na slednji ni opaziti kakšnega namiga, morda zato, ker ob času njenega zaključka še ni bila jasno začrtana vsebina tretje …

Zanimiva oziroma nenavadna je tudi sprememba koncepta, ki se zgodi že v drugi knjigi, kjer z velikih tiskanih črk preidemo na male. V luči prvih samostojnih bralnih korakov se je zdela odločitev za velike tiskane precej logična in smiselna, in kolikor pač pride do mene, slišim, da je po tovrstnih knjigah povpraševanje tako s strani knjižničarjev kot staršev, pa čeprav je menda obdobje velikih tiskanih črk v šolskem sistemu razmeroma kratko. A morda so šli premisleki (ali številke oziroma kalkulacije) v kakšno drugo smer … Po drugi strani je v luči teh istih prvih bralnih korakov na nekaterih straneh prve knjige zgoščenega precej besedila, kar utegne novopečenim bralcem vzeti kanček poguma; a že v drugi knjigi je po tej plati bolje, saj imamo v njej manj večjih sklopov besedila. Če upoštevam še dejstvo, da so ilustracije Ane Košir točno takšne, kot smo jih od nje vajeni, torej pričakovano simpatične, a v smislu likovnega doživetja ne pretirano razburljive, lahko zaključim, da nastaja sicer ne super ambiciozna, ampak všečna zbirka, precej po meri svoje ciljne publike.

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Plusi in minusi

    Gaja Kos

    Avtorica se izkaže za simpatično izvirno v primerjavah, ki so otrokom gotovo zelo blizu.

  • Bratske (in sorodne) naveze in zagate

    Gaja Kos

    Ali lahko srečo kupiš s srečko? Kaj v življenju res šteje? So boljša vprašanja z odgovori ali vprašanja brez odgovorov?

  • Kako se je vse začelo

    Gaja Kos

    Dinozavre imamo knjižno kar dobro pokrite, čeprav se zdi, da tudi nobena nova (kakovostna) knjiga nikoli in nikakor ni odveč.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.