Kako se je vse začelo

Pri določeni starosti je zanimanje za dinozavre, fosile in preteklost nasploh veliko. Dinozavre imamo knjižno kar dobro pokrite, čeprav se zdi, da tudi nobena nova (kakovostna) knjiga nikoli in nikakor ni odveč. Knjiga Izginule pokrajine Zemlje seže še veliko bolj nazaj, pravzaprav kar do velikega poka, in nas nato sprehodi od nastanka Zemlje in prvih mikroskopskih oblik življenja do rastlin in živali, ki so izvor sodobnih favne in flore, zaključi pa s pojavom človečnjakov. Seveda, tudi dinozavri lomastijo po njej! Bralcu torej ponuja panoramski pregled razvoja življenja oziroma evolucijskih procesov na našem planetu, v kar avtorica vključuje časovne trakove, prosojnice in paleontološke ilustracije, ki segajo od prikazov posameznih fosilov do velikih panoramskih ilustracij.

Za ilustracije Aine Bestard, španske ilustratorke z Majorke, ki se sicer ukvarja tudi z oblikovanjem (kot zanimivost – nekaj let je celo oblikovala čevlje za podjetje Camper), je značilno to, kar nasploh velja za paleontološko ilustracijo: kombiniranje znanstvenih dognanj in domišljije oziroma interpretacije posameznega ilustratorja. V knjigi je izpostavljen tudi zanimiv vidik pomena takšnih ilustracij za razumevanje in poznavanje sveta: »Veliko milijonov let je od takrat, ko so predzgodovinski orjaki topotali po Zemlji. Dejstvo, da danes otroci nekatere dinozavre poznajo po njihovih imenih, je čudež grafične ilustracije.«

Gotovo so prav podobe Aine Bestard tisto, kar najprej ujame bralčevo oko, a knjiga pritegne tudi s preglednim oblikovanjem in dobro odmerjeno količino podatkov – ni jih veliko, a so, sploh za mlajše bralce, verjetno skoraj vsi novi in bi, če bi jih bilo več, kmalu utegniti ustvariti občutek zasutosti in zasičenosti. Edino, kar se v praksi, torej ob skupnem branju z otroki, izkaže za pomanjkljivo, je to, da ni čisto vse, kar je upodobljeno, tudi poimenovano (opisano) – prav vsaka podoba namreč sproži vprašanje, kdo je to / kako pa se temu reče, ob čemer lahko omejeno poučeni odrasli bralec žal le skomigne z rameni. Mimogrede, zanimiva je tudi evolucija same knjige; ideja zanjo namreč korenini v razstavi Planet Življenje iz prirodoslovnega muzeja v Barceloni. In še to – zgodba modrega planeta je na koncu povezana tudi s pojasnilom in pozivom bralcem, da s svojimi dejanji povzročamo usodne spremembe podnebja in okolja in da je le v naših rokah odločitev, kakšne pokrajine bomo imeli v prihodnosti, kar je dandanes še kako potreben in dobrodošel drobec okoljskega (knjižnega) angažmaja. Večkrat ko slišimo, da so spremembe na slabše ali bolje na nas samih, bolj naj bi zaleglo oziroma učinkovalo. Povedano drugače: če zgodbo o začetku že kar dobro poznamo, pa naj zgodba o koncu kar še lepo počaka.

Knjiga Izginule pokrajine Zemlje je torej lahko ena tistih, ki nas ponesejo tudi naprej v svet, vsaj do kakšnega muzeja, in vsekakor takšna, da jo z veseljem ponudimo v branje in ogledovanje mladim bralcem; je namreč skrbno narejena in, kot se poučnim knjigam spodobi, tudi ustrezno strokovno pregledana. V tujini že nagrajevana, pri nas pa vsekakor ena (naj)boljših poučnih knjig preteklega leta (in širše!). Ni nujno, da vsi otroci ali mladi padajo na izmišljene dogodivščine, nekatere pač bolj zanimajo in pritegnejo stvarnost in bolj ali manj fascinantni podatki, a to še zdaleč ne pomeni, da niso ali ne bi mogli biti tudi oni bralci in ljubitelji knjig. Spomnimo jih na zakladnico poučnih knjig, ki jih je v zadnjih letih v našem prostoru vedno več in so tudi vedno bolj kakovostne. Sploh pa – knjiga, ki pade v oči že zaradi precej velikega ležečega formata, je kar nekaj časa ležala na moji mizi, ob kateri se je v vmesnem času zvrstilo več odraslih, ki so jo vsi po vrsti nemudoma vzeli v roke in se ob mojem pojasnilu, da gre za poučno knjigo za mlade, začudili, zakaj vendar za mlade, ko pa je zanimiva tudi zanje!