Topel humor

Delo O Kamilu, ki gleda z rokami da takoj na začetku vedeti, da bo k svoji temi pristopilo lahkotno. Osrednji lik je Kamil, ki je star pet let in se je rodil slep. Takoj na začetku razčistimo, da zaradi slepote nikakor ni nesrečen. In namesto da bi avtor na dolgo in široko opisoval, kako je Kamilu pri vsakdanjih opravilih in nasploh v življenju, bralcu predlaga izziv, naj si s šalom preveže oči in si gre v kopalnico umit roke: »Samo da ne boš slučajno padel v pralni stroj! Saj vendar nisi umazana nogavica. Pojdi, jaz te bom počakal tukaj. Težko, kaj? Kamil se mora kar naprej ukvarjati s tem. Ne ve, kakšni so videti njegova mama, očka in svet. Je zato nesrečen? Nikakor!« Verjetno se lahko strinjamo, da je takšen praktični preizkus precej bolj učinkovit od kopice besed in nas odlično vpelje v svet glavnega junaka.

Kamil ima eno leto starejšo sestro Suzano, ki se z bratom, po domače Milčkom, rada tu in tam pošali, a ji fant nikoli ne ostane dolžan. Oba imata tudi teto Heleno, ki vedno vse najbolje ve; popravek – misli, da vse najbolje ve. In tako misli tudi to, da je treba revčka Kamila pitati z juho. Ko zagleda, kako juho je sam, vzklikne »On jé!«, očka pa mirno pojasni: »Drugače bi umrl od lakote.« Takšne vrste ležerne duhovitosti stresa avtor skozi celotno besedilo, ki v poglavjih niza epizode iz Kamilovega vsakdana. Ta se deloma odvija za štirimi stenami domačega stanovanja, deloma v vrtcu in deloma v naravi ali v različnih javnih prostorih. Tako smo med nedeljskim kolesarskim izletom (družinski pes Lupi mora zraven pač teči, ker ga ni nihče vprašal, ali bi nemara raje potiskal pedala) priča napetemu srečanju s tujim psom, ob čemer se Kamil domisli dobre obrambe s kolesom (skupaj s Suzano vozita tandem).

Če življenje doma poteka po bolj ali manj ustaljenih tirnicah, se pač zunaj lahko pripeti marsikaj nepredvidenega, kar vsekakor vključuje tudi različne reakcije mimoidočih na dejstvo, da je Kamil slep. Te so raznolike in segajo od pomilovanja (teta Helena) do norčevanja (deskarja na smučišču bolščita vanj, »kot bi videla žirafo na smučeh«, in ga posmehljivo vprašata: »Kam jo mahaš, slepa kura?«) ali podcenjevanja, a vse le niso nespremenljive; v vrsti za tobogan se na primer dva starejša poba usajata, da je Kamil prepočasen in ovira promet, ter ga hočeta spoditi, a ko jima pove, da je tako pač zato, ker ničesar ne vidi, in ko jima tudi na vprašanje, ali potem tudi nogometa ne igra, odgovori pritrdilno, pokažeta drug obraz. Kamilu rečeta, naj se ne sekira, da bosta že počakala, in ga celo povabita k igri z žogo. Tudi v živalskem vrtu Kamil sliši besedo slepec, kar ga razžalosti, pa ne samo njega, pač pa tudi njegovo sestro. A tudi v tem primeru se stvari obrnejo, in tip, ki je imel sprva pripombe, se slednjič dečku opraviči. Skratka, nekateri spoznajo svojo zmoto in se zavejo, da so Kamila povsem neupravičeno zreducirali na slepega neuporabneža. Po drugi strani je dečkova slepota v knjigi tudi vir številnih komičnih nesporazumov in zapletov, denimo v tramvaju, v galeriji (poglavje »Gola ritka«, ki se dogaja v hramu umetnosti, je tesno povezano z naslovom knjige, saj tu najbolj pride do izraza, da so Kamilove oči roke, kar nikakor ne gre v račun galerijskemu pazniku, ki z odločnostjo, kakršna pritiče bivšemu vojaku, zagovarja pravilo, da se eksponatov ne sme dotikati …) in celo v domačem bloku, v katerem Kamil nekoč zameša nadstropja in se znajde v napačnem stanovanju (a pomote, ki se končajo z velikim kosom sirovega zavitka, res niso usodne).

Niso pa vsi zapleti komični, nekateri so za dečka tudi travmatični. Ekspedicija v nakupovalno središče, kjer jih po naključju v roke spet dobi nepriljubljena teta Helena, se na primer izjalovi tako, da se Kamil v množici izgubi, kar ga spravi v hudo stisko. Na srečo ima sestro, ki se bliskovito domisli prave rešitve in poskrbi, da brata hitro spet dobi nazaj. Čeprav je glavni lik Kamil, je tudi lik Suzane bralcu dobro približan – punca je sestra na mestu, kakršne bi si lahko želel vsak otrok, pa tudi starš. S Kamilom se zna vsekakor pošaliti ali ga potegniti za nos, a ko je treba, stoji za njim in ne prenese nemarnega obnašanja in govorjenja, sploh če to zadeva (slepoto) njenega bratca. V tem je včasih lahko celo zgled staršema, ki sicer zaokrožujeta podobo dokaj srečne družine, ki kljub sinovi omejitvi počne vse in Milčka tudi spodbuja k samostojnosti in izkušanju različnih doživetij. Ne samo da Kamil kolesari na tandemu s sestro, očka ga spodbuja, da poskuša krmiliti tudi sam in ga postavi celo na smuči. Ko oznani, da grejo smučat, in Kamil vpraša, ali gre tudi on, očka namreč mirno odvrne: »Bi se raje grel v kadi?« V Kamilu se mešata vznemirjenje in strah pred prvim poskusom, ki se dejansko razplete precej adrenalinsko, kar pa fantu ne vzame poguma – prosi le, ali bi mu morda lahko priskrbeli kakšno manjšo goro! Stvari torej (realistično) niso vedno idealne, a si tega nihče preveč ali za predolgo ne žene k srcu, kljub temu pa avtor izpostavi, da v določenih primerih previdnost vendarle ni odveč. V poglavju »Dedek športnik« bi se namreč športno praznovanje velike noči pri babici in dedku lahko slabo končalo, če ne bi očka bliskovito odreagiral in potegnil Kamila iz ledenega jezera, v katerega je padel po nepremišljenem nagovarjanju dedka, naj vsaj potipa vodo.

Čeprav v knjigi torej prevladuje lahkotno, včasih tudi prav igrivo vzdušje, pa avtor ne pretirava z idilo in poleg že izpostavljenih »ostrih robov«, ki vključujejo predvsem neprimerne reakcije posameznikov, tako mlajših kot starejših, vanjo denimo vtakne tudi problematiko medvrstniškega nasilja, ki v enem od poglavij zadeva Kamila, v drugem pa njegovo – prav tako slepo – prijateljico iz vrtca. Ob njej avtor tudi nakaže, da je razlika, če si slep od rojstva ali pa vid izgubiš naknadno, kot se je zgodilo Eli, ki se ne more navaditi na dejstvo, da ne vidi več … Avtor nikjer ne gre v globino, ker to tudi ni njegov namen, a nakaže marsikaj in tako vendarle prikaže življenje posameznika in družine v vsej njegovi pestrosti in s širokim razponom čustev. Kot že rečeno zna poljski avtor, ki je sicer tudi zgodovinar in pedagog, to početi na osvežujoče veder način. V otroško literaturo torej prinaša topel, izjemno prijeten humor, ki mu ilustracije v nekoliko retro videzu dobro pristajajo.