Nastalo jih je ogromno, ampak ta je celo preživela.

Deroča reka žalovanja, polna tolmunov žalosti, jeze, strahu in nemoči.

September kot celota je bralska brca v trebuh.

In to nam med drugim govori umetnost – kdo smo onkraj svojih vlog in navad.

Skrivnosti, ki jih je mogoče ubesediti zgolj v pesniškem jeziku.

In povodenj je res prišla.

Pisanje poezije me je marsičesa naučilo, še najbolj pa tega, kako biti potrpežljiva sama s sabo.

Kar človek najde v svojem notranjem svetu, od najhujšega bestiarija pa do največje miline, sreča tudi zunaj, med živalmi in rastlinami.

Jezikovno-umetniška meditacija o vsem, zaradi česar sploh smo ljudje.

Tankočutna, hkrati pa vsebinsko polna in večplastna celota, ki nagovarja k večkratnemu branju.