Onkraj človekocentričnosti.

V vsej mnogoplastnosti predvsem ne gre spregledati pronicljivega feminističnega poudarka, zavezanosti (zgodovinski) ženski, tudi lezbični izkušnji.

Odkritost in distanca, ki ne zanikuje, ne ponižuje ali povzdiguje niti ne omalovažuje, temveč je pesniška spretnost in očitno prigarana (izpovedovalčeva) zrelost – v sprejemanju samega sebe in sveta, kot je. Hkrati dober in zel, odkrit in zakrit, hetero in homo, resen in humoren, zatiralski in podporen, urban in podeželski, opit/nor in trezen, duhoven in mesen ... Predvsem pa je svet Trgetanja širok, tako prostran, da je v njem več kot dovolj prostora za rojstvo intrigantnega in polnokrvnega izpovedovalca, ki ga (ne le med pesniškimi prvenci) srečamo le redko.

V Berounu pri Pragi, kjer imata skupno domovanje, vodita avtorsko združenje Stranou (Ob robu) in mednarodni festival Evropski pesniki v živo, ki redno gosti tudi slovenska pesniška imena. Za svoje prevajalsko in posredniško delo sta oba prejela Lirikonov zlát in častni naziv »ambasadorja slovenske literature in kulture«, septembra letos pa sta bila tudi gosta prevajalske rezidence Sovretov kabinet na Dolu pri Hrastniku.

Težko bi rekli, da je Maruša Mugerli Lavrenčič napisala zbirko duhovne poezije, vendar bi tudi težko trdili, da v njej ni duha oziroma suverene pesniške duše, ki »pleza / po struni navzgor«. Ostaja le vprašanje, kam bo ta tiha pesem mravlje splezala v nadaljevanju, ko ne bo več osupla nad lastnim rojstvom, ko se bo pomirila sama s sabo, se dokončno sprejela, prepoznala in jo bodo ob bolečini in žalosti zaradi izgube nagovarjala tudi druga čustva in izkušnje.  

Čisto potiho uvaja citat o laži, potrebni za srečo, vzet iz predstave Vestern / Not Dead Enough, ki skozi dekonstrukcijo žanra kritično in zlasti z nebrzdano vehemenco premišljuje naš tu in zdaj in vrednost človekovega življenja. V pričujoči zbirki ne bomo našli nič tako razbijaškega, Čisto potiho našo pozornost in srčiko bivanja raje lovi v drobne, skoraj nevidne zanke miselnih preskokov, izvirnih prizorov in slik, pri čemer se laž in sreča spretno izmikata v (tudi pesniško) prihodnost, ki se je gre veseliti. 

Druženje v bralnem klubu je vadba demokracije in eden najboljših načinov, kako gojiti literarni odnos do sveta, ki je empatičen, konstruktivno kritičen, zavzet, dialoški. Ponuja krasno priložnost, da neinhibirano stopimo iz svojega kokona, iz cone udobja, in v svet protagonistov in protagonistk, sobralcev in sobralk. Prav v tem prestopu pa se tke najpomembnejše – skupnost in (literarna) vednost.

Ob vstopu v drugo pesniško zbirko Ane Svetel nas pričaka svojevrstna dvopolnost, ustvarita jo naslovni Marmor in prva pesem »o odprtih vratih skozi življenje«, ki stoji zunaj siceršnjih treh razdelkov zbirke. Nasproti si stojita kamen in zrak oziroma negibnost, monolitnost, polnost, trdota na eni strani in gibanje, prepišnost, lebdenje, praznina na drugi. A opozicija je le navidezna, kajti skrajnosti se nujno srečata – v tretji točki, novi razsežnosti, tj. v možnosti in potencialu, ki ga v sebi skrivata tako praznina (prostora) kot polnost (kamnine).

V zadnjih letih smo se kar na- in razvadili udarnih pesniških prvencev, ki z doživljajsko intenzivnostjo oziroma jezikovnim ekscesom kot meteoriti padajo na domačo pesniško krajino in, če nič drugega, s svojo nenavadnostjo terjajo pozornost.

Dejan Koban je pesniški aktivist v najširšem pomenu besede, avtor, ki torej ne piše le lastne (vse bolj angažirane) poezije, temveč (so)ustvarja tudi javni prostor poezije, v povezovanju gradi svojske inkubatorje za mlade pesnike_ce, pa naj bo to na Mladih rimah, v okviru skupine IGNOR ali kot selektor zbirke Sončnica, vsa nora od svetlobe pri Književnem društvu Hiša poezije. Na literarni sceni je nespregledljiv, a ne zaradi izpostavljanja, siljenja v ospredje, temveč zaradi širine njegovega delovanja, v katerem se očitno zrcali zanesen in poeziji scela predan duh.