Volkovi na poslednjem banketu

Dejan Koban, Anja Romih in Klemen Šali, Klastrfak. Ljubljana: LUD Šerpa, 2020

Diana Pungeršič

Dejan Koban je pesniški aktivist v najširšem pomenu besede, avtor, ki torej ne piše le lastne (vse bolj angažirane) poezije, temveč (so)ustvarja tudi javni prostor poezije, v povezovanju gradi svojske inkubatorje za mlade pesnike_ce, pa naj bo to na Mladih rimah, v okviru skupine IGNOR ali kot selektor zbirke Sončnica, vsa nora od svetlobe pri Književnem društvu Hiša poezije. Na literarni sceni je nespregledljiv, a ne zaradi izpostavljanja, siljenja v ospredje, temveč zaradi širine njegovega delovanja, v katerem se očitno zrcali zanesen in poeziji scela predan duh. Je nekakšen stric iz ozadja, ki mu je blizu skupinsko delovanje – povezovanje kot osnovni modus operandi. A če je bil tak način doslej posebej očiten predvsem v organizacijskem procesu, se je tokrat kolektivno lotil tudi pesniške zbirke. Klastrfak je namreč izdelek treh ustvarjalcev – pesnika Dejana Kobana, oblikovalke Anje Romih in glasbenika Klemna Šalija. Zbirka je torej večrazsežnostni dogodek, ki že od daleč spominja na žlahtni ohojevski pristop. Koban je sicer že pred leti v svoja branja vnesel prvine performansa, nastopal je denimo s posebno glasbeno rokavico, s katero je ustvarjal zvočno krajino, avantgardne postopke pa v poeziji uporablja tudi sicer. Ob Klastrfaku si glasbo/zvok lahko predvajamo preko QR-kode na zavihku knjige, na podoben način je svojo zbirko poezije (najbrž prva v našem prostoru) razširila Anja Novak – Anjuta (Rane rane, Sanje, 2020), čisto nedavno pa tudi Kristina Hočevar v zbirki Rujenje (Center za slovensko književnost, 2021), kjer nas koda vodi k različnim člankom na izbrano tematiko, videoposnetkom, v ozadje nastajanja pesniške knjige in sočasne istoimenske razstave. Očitno že lahko govorimo o nekem trendu ali pa smo preprosto dospeli do točke (v dojemanju in razvoju tehnologije), ko lahko tudi knjigo (poezije) preprosto spremenimo v multimedijski prostor in iz nje ustvarimo performans. Klastrfak torej v tem smislu ne izstopa in celo utrjuje novo prakso, ki pa je povsem v skladu s Kobanovim siceršnjim umetniškim pojavljanjem.

A nazaj k zvočni podlagi, pravzaprav gre za razmeroma nadležne šumeče, cvileče, škrtajoče ipd. industrijske/elektronske zvoke in kompozicije, ki spremljajo posamezne pesmi, zdaj imamo občutek, da slišimo preletanje helikopterja, drugič gre za nekaj podobnega vrtanju, tretjič za drveči vlak ali avtomobil ipd. Ti praviloma manj kot minuto dolgi zvočni posnetki, toliko približno traja branje posamezne pesmi, dobesedno nastavijo frekvence zbirke – nič kaj blagozvočne. Ne izražajo ničesar blagega ali harmoničnega ne ljubkega ali lepega, razen kolikor je to začinjeno z ironijo ali sarkazmom: »Pisati / poezijo / je / lepo. // A bejž, / bejž?« Toni napovedujejo glasno, hrupno, hreščečo, gromko zbirko … Tudi nadležno? Kajti zvok je vsekakor takšen, da se ga ni mogoče zlahka navaditi, sčasoma ne postane neslišna zvočna kulisa, ampak vztraja v svoji prevladujoči zoprnosti. Nemara zvočno krajino še najbolje ilustrira kar oglašanje dinozavra velociraptorja, tudi nastopajočega v zbirki, ki je menda spominjalo na vreščanje are.

Zbirka ne prizanese niti pogledu, oblikovana je precej drugače od »klasične« podobe pesniških zbirk. Vsaka pesem je namreč grafično zamišljena drugače, marsikatera tudi opremljena z ilustracijo. Torej ne gre za likovne pesmi v tradicionalnem pomenu, sorodne so ohojevskim zbirkam, hkrati pa docela zrcalijo vizualni računalniški tukaj in zdaj, igrajo se s tipografijo, velikostjo črk, postavitvijo, razporeditvijo, senčenjem, barvami, ilustracijo, simboli. Knjiga je natisnjena v črno-belo-rdeče-rumeni kombinaciji, te barve tudi odražajo njeno ekspresijo, intenzivnost, medtem ko oblikovalske akrobacije v zbirko vnesejo nove razsežnosti satire, (samo)ironijo in nasploh okrepijo aluzije na vizualije sodobnega potrošniškega/reklamnega sveta; protikapitalistično noto sicer začrta že uvodni znameniti citat Greed is good Gordona Gekka iz filma Wall Street. Slika tako pogosto prikaže dobesedni pomen zapisanega, ob omenjenem citatu na primer vidimo skoraj celo stran trde teme/noči in na tleh ležeče grablje. Ob pesmi »Boš / končno / hodil / po- / končno / (vzravnano), // konju jedan!« je denimo narisan rumen konj, ki se vzpenja na zadnje noge, ob citatu hrvaškega konceptualista in performerja Tomislava Gotovca »Jebo me bog« pa denimo stoji strela – simbol boja za reproduktivne pravice žensk na Poljskem. S takšnim križanjem likovne in besedne govorice (tudi zvočnega izraza) vznikne torej nova, kompleksnejša, a tudi neposrednejša izpoved plakatne narave, pogosto tudi (po)smeh, v smehu pa upor zoper absurdnosti družbe, njenih norm, zapovedi, tradicij, uzanc. Hkrati se s tako kombinatoriko izrazov nujno razširja tudi referenčno polje. Pomenljivo, vendar docela v skladu z zgoraj orisano avtorjevo angažirano vpetostjo v literarno sceno, je tudi dejstvo, da ob Gotovcu v zbirki sicer najdemo citate izključno pesniških kolegic (!), uporniških generacijskih glasov – Monike Vrečar, Petre Hrovatin, Eve Kokalj, Maje Miloševič, s čimer zbirka pravzaprav postane še na nov način kolektivna.

Tudi na ubeseditveni ravni je zbirka raznolika – v njej najdemo vse od besednih iger preko medbesedilnih navezav in parodiranja raznolikih (javnih, literarnih, birokratskih) diskurzov discipliniranja, prepovedi, zapovedi, nadziranja do redimejdov, pri čemer slovenščino dopolnjujeta še hrvaščina in angleščina. Klastrfak se torej pesemske gradnje in razgradnje loteva ludistično, vendarle pa je v tem navideznem kaosu zbirka vsebinsko natančno umerjena, sporočilno koherentna. Koban se v samem temelju ne odmika od svojega prepoznavnega izraza, vendar pa je tokrat kritična ost močno stopnjevana, vse do jedkosti: »Pripovedovalec / se je nalil / z mocheradovcem.« Klastrfak je jasen akt upora, angažirana gesta, njegovi ustvarjalci ničesar ne zastirajo, aluzije so še bolj neposredne kot v dosedanjih Kobanovih zbirkah, avtor ne le »skovika pesmi / o uporu«, kot smo še brali v Frekvencah votlih prostorov, temveč izbruhne ciljano. Na muhi se znajdejo socialno razslojevanje, malomeščanskost, domačijsko domoljubje, izključevalne politike, oportunizem, utišanje kritičnih glasov/medijev, šovinizem, odnos do žensk, revščina mladih … Tematike, ki dejansko kričijo po kritični (javni in sistemski) obravnavi, tematike, ki niso papirnate ali metafizične, temveč naša zaostrena resničnost. Kot bi zbirka nastala iz zavedanja – kolikor jedka stvarnost, toliko jedek poet. A tudi – kolikor raznolika stvarnost, toliko raznoliki umetniški pristopi. Pravzaprav vse to povzema tudi sam naslov, ki v angleškem (vulgarnem) slengu označuje veliko težavo, katastrofalno neustrezno ravnanje, dejanje, po domače torej veliko sranje ipd. A prav gotovo si lahko naslov razlagamo tudi v smislu skupinskega (cluster) »napada« (fuck), ki je pravzaprav kljub zakramentu grdega, ki mu je posebej pesnik zavezan, lepo uspel. Uspel tudi zato, ker se ne izvzame iz dogajanja, temveč se pomeša v glasove, je eden od napadenih, neujemljiv, a ne nezaznaven. V zbirki je mogoče čutiti (njegovo/našo) stisko, ki kriči: »Pre- / vidno / šepetati.«

Lahko rečemo, da je Klastrfak tipičen primerek »kobanizma« oziroma »kramparske poezije«, kot jo je v zdaj očitno že znamenitem uvodniku za portal Kud Kdo? opredelil Andrej Lokar. Kajti prav v to besedilo je Koban ovil svojo drugo nedavno zbirko, naslovljeno najbolj idiotska avtobiografija na svetu in izven (NUZ Ignor, Literarno društvo IA, 2020), in s to gesto sprejetja pravzaprav v eni potezi spodnesel celoten zapis oziroma ga ironično spremenil v hvalnico t. i. intervenistični umetnosti. Po Lokarjevem mnenju ta »ne nudi človeku ničesar, kar bi morala nuditi umetnost v celotnem razponu njene namembnosti v zahodni civilizaciji: niti tolažbe, niti vznesenosti, niti čudenja, niti slutljivosti, niti vzornosti, niti jeze, niti erotizma, niti pravičniškega ogorčenja, niti zgražanja, niti gnusa: samo dolgčas spričo ponavljanja ad nauseam vedno istih prežvečenih domislic«. Pravzaprav se je mogoče s citatom docela strinjati, nič od naštetega ne bomo našli v pričujoči zbirki, saj v izhodišču ne gre za nič od tega, njen smisel je igra in v njej (skrita) možnost uvida, preboja, osvoboditve, aktivacije. Dolgčas v tem lahko prepoznavajo tisti, ki jih dolgočasi zatečeno upesnjeno stanje, tisti, ki jih ad nauseam dolgočasijo družbene krivice, nepravičnosti, stopnjevanje nasilja, zaostreni medosebni odnosi, duševne stiske, intrumentalizacija posameznika, napadi na medije, krčenje javnega prostora, kritične misli … Tisti, ki pod vso kričavostjo, sarkazmom in igro ne čutijo živega, ustvarjalnega krika po boljšem svetu.

Klastrfak je gotovo Kobanova doslej najbolj pisana, plakatna in performativna zbirka in v tej skupinski izvedbi protislovno celo najbolj prepoznavno njegova. Zbirka, ki s svojo slikovito izzivalnostjo uresničuje kolektivni (pre)boj oziroma tisto, kar je pesnik zapisal že v Razporeditvah leta 2013: »v knjige polagali odpadla krila / iz obrokov gojili zdrave pripadnike družbe / ki vzhaja na obrobju norosti // danes bomo podaljšali zlati udarec // hočemo lepoto hočemo lepoto // jutri spustili volkove na poslednji banket.« Jutri je končno danes.

 

O avtorju. Čeprav jo privlači jug z obilico sonca, se rada ozira tudi severneje. Enkrat je bil severni ozir pač tako silovit, da je študiju slovenščine in sociologije kulture dodala slovaščino. Ob slovenskih knjigah, ki jih rada kritizira, tako že lep čas prebira tudi slovaške, ki jih po možnosti tudi prevaja ali … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Srhljivi objem razkroja

    Silvija Žnidar

    Mojstrstvo proze ameriške pisateljice Shirley Jackson (1916–1965) je v tem, da v ničemer ne pretirava. Čeprav avtorica pogosto operira znotraj žanra (ameriške) gotske fikcije, ki … →

  • Konci, takšni in drugačni

    Gaja Kos

    V zadnjem desetletju je pri nas izšlo precej slikanic s problemsko tematiko, tako izvirnih slovenskih kot prevedenih. Skorajda ni teme, ki se je avtorji ne bi lotili že v knjigah za najmlajše: fizična hendikepiranost, bolezni, duševne motnje, brezdomstvo, begunstvo, zasvojenost, različne oblike nasilja itd. Avtorski pristopi so precej različni, od bolj humornih do skrajno resnih, nekatere tovrstne slikanice so lahko po likovni in oblikovni plati tudi zelo inovativne.

  • (Ne)milost bega

    Jasna Lasja

    Eden najpomembnejših sodobnih predstavnikov tako francoske kot svetovne literature Patrick Modiano je predvsem od leta 2014 naprej, ko je prejel Nobelovo nagrado za književnost, intenzivno prisoten tudi na slovenskem literarnem prizorišču. Speči spomini (Souvenirs dormants) iz leta 2017 so deveti avtorjev roman in ob kratkozgodbarski zbirki za mladino deseto v slovenščino prevedeno delo ter sedmo po prejeti nagradi.

Izdelava: Pika vejica