"Robovi" se pokažejo in v vsej svoji (socialni, časovni, družbeni, kulturni, zgodovinski, jezikovni, intimni …) mnogoličnosti izrišejo šele postopoma, a zbirko kot celoto vendarle narekuje zavest o skrajnem robu – kjer/ko se ni več mogoče izogniti vprašanju življenja in smrti.

Z izgubo kakovostne refleksije književnosti v javnem prostoru pač izgubljamo vsi – ustvarjalci, knjige in bralci. A pozitivna novica je, da drži tudi obratno! Je krog zares mogoče odčarati?

Kadarkoli sem se v zadnjih letih, sploh pa zadnjih mesecih, pogovarjala s severnimi oz. vzhodnimi Evropejci, natančneje Poljaki, Čehi, Slovaki in Finci, smo slej ko prej pristali pri Rusih in Putinu seveda. Celo Trump je zgolj dodal moči žarometu na nekdanje »Sovjete«, nagnal strah v kosti. Bo že držalo, izkušnja sovjetske vojaške zasedbe po drugi vojni je narode vzhodnega bloka naredila domala alergično občutljive na Ruse. Naše zanimanje zanje pa je bolj romantične narave, usmerjeno v rusko dušo, kulturo, umetnost. O Rusiji za vse dobro in slaboPreberi

Naslov četrte pesniške zbirke Barbare Pogačnik bralcu ponudi enega od ključev, s katerim odpre vrata v zbirko. Kot je Carrollova Alica v čudežni deželi v temelju literatura igre, humorja, nonsensa, miselnih preobratov, je tudi pričujoča zbirka dodobra metaforično zazankana v mreže novih miselnih pokrajin. A ker je poezija že sama po sebi z vsemi mogočimi pesniškimi figurami tudi preizkušanje izraznih možnosti jezika, naslon na Carrollovske literarne manire niti ni posebej presenetljiv. V pesmih se denimo kaže kot nadrealistično podobje: »Tvoje oko je prazniPreberi

Svetlolaso kraljico bi v literarnovedni srenji lahko spravili v predal k poučnim zgodbam, pripovedkam, parabolam, v znanstvenoraziskovalnem jeziku pa jo bi utegnili poimenovali separat. Delo je namreč del večje celote, romana Zlata kapljica (Goutte d’Or, 1985) znamenitega francoskega pisatelja Michela Tournierja (1924), ki pa je v Franciji izšlo tudi samostojno. Omenjenega romana v slovenščini še nimamo, je pa zato v slovenščini dostopnih nekaj Tournierjevih drugih proznih del: Sveti trije kralji, Jelšev kralj, Petek ali Tihomorski limb, Družina Adam.Preberi

Bina Štampe Žmavc je pri nas predvsem sinonim za vrhunsko literaturo za mladino in otroke, katere vrh gotovo tvori odmevna zbirka pravljic Cesar in roža, s katero je osvojila tako bralce kot kritike. Ob bogatem mladinsko-otroškem delu pa ne gre spregledati niti pol ducata izdanih pesniških zbirk. Že v pesniškem prvencu Pesek v pesem (1999) zariše nekatere tematske stalnice; impresije narave, tematizacija minevanja, ljubezni, odtujenosti in samote ipd., ki jih skozi zbirke zgošča in razširja, pri čemer vseskozi ostaja zvesta razpoloženjskemu upovedovanju sveta. Pred nami je zdaj njena sedma pesniška knjiga.Preberi

Najnovejša zbirka pesnika in gledališčnika, dramaturga, profesorja, kritika Blaža Lukana se po sporočilnosti uvršča med najbolj družbeno-angažirane pesniške stvaritve zadnjega časa pri nas. Svoje apelativnosti niti malo ne skriva, brezsramno, domala brezkompromisno pričakuje pozornost – terja jo že v naslovu, Pričakujem pozornost. – in pika, bi lahko rekli. Pika torej tokrat tudi na naslovnici, ne zgolj v naslovu vsake posamezne pesmi zbirke, kot smo bili priča v zbirki Sentence o dihanju. To preprosto ločilo, kiPreberi

Branje osme samostojne pesniške zbirke ni deviško početje, nujno je vezano na določena obzorja pričakovanj. Pred razpiranjem platnic najnovejše knjige Erike Vouk so po glavi rojila predvsem vprašanja tipa, ali lahko pesnica še preseneti znotraj prepoznavne poetike, svojsko zasidrane v žlahtni meditativni liriki, ali njena pesem še pelje na jug, ali pa je nemara prišlo do kakega korenitejšega odklona.Preberi

Kakšnemu literarnemu proizvajalcu ali porabniku bi se ob ošvrku Krajnčeve produkcije kaj hitro utrnilo, da je avtor poetično inkontinenten, morebiti celo kronično. O njegovi hiperprodukciji priča preko petdeset samostojnih knjižnih naslovov, od tega vsaj polovica avtorskih del, zato naj mi bo odpuščeno, da je pričujoča ocena obremenjena s svojim časovnim zamikom. Kakopak ne govorimo o ostarelem književniku na koncu svoje poti, temveč se zdi, da je Krajnc (1975) svoj besedni stroj komaj dobro zagnal na polnePreberi

Kraj dogajanja – Ploščati svet, na njem Mesto in Mesto II ter Province, nad njimi zlati disk. Čas dogajanja – neopredeljen, sumljivo podoben sedanjosti. 

Tako bi lahko zakoličili koordinate romanesknega prvenca lanskoletnega Uršljana Iztoka Vrenčurja. A poudarka romana ne gre iskati v natančni časovno-prostorski umeščenosti, temveč ga kaj hitro, prehitro najdemo v slikanju vzdušja, logike družbenega delovanja, zakonov, norm, vraščenih v ustroj predstavljenega sveta, v katerem poleg vrhovne posvetne oblasti (kapital: monopolno podjetje Šef & Sinovi)Preberi