Brcanje v temo

Kraj dogajanja – Ploščati svet, na njem Mesto in Mesto II ter Province, nad njimi zlati disk. Čas dogajanja – neopredeljen, sumljivo podoben sedanjosti. 

Tako bi lahko zakoličili koordinate romanesknega prvenca lanskoletnega Uršljana Iztoka Vrenčurja. A poudarka romana ne gre iskati v natančni časovno-prostorski umeščenosti, temveč ga kaj hitro, prehitro najdemo v slikanju vzdušja, logike družbenega delovanja, zakonov, norm, vraščenih v ustroj predstavljenega sveta, v katerem poleg vrhovne posvetne oblasti (kapital: monopolno podjetje Šef & Sinovi) in cerkvene oblasti (ob pomoči »vernikov«, častilcev Velikega zajca) vladajo domala izključno »temne«, izprijene vrednote – dobiček, pohlep, sebičnost, prevare, užitkarstvo, spolne iztirjenosti, nasilje, grozodejstva, nezaupanje, sumničavost – in v katerem ni prostora za »svetle« vrednote, kot so iskrenost, pravičnost, nesebičnost, ljubezen, dobrota, svoboda, strpnost, spoštovanje ipd. Življenje na Ploščatem svetu je več kot očitno »ploščato«, v svoji enorazsežnosti in izvotljenosti iz dneva v dan postaja bolj moreče, temno, brezizhodno. Navkljub želji nekaterih protagonistov po svetlobi, spremembi.

V gibalo romana se tako pretvori paradoks. Bolj ko si posameznik prizadeva za srečo, zadovoljstvo, mir, izpolnjenost, ravnovesje, poštenje, bolj tone v pogubo in se kar naravnost zaleti v večno temoto, v temno Zajčjo rit! To (na)čelno, in zdi se, da edino, »sporočilo« romana denimo dokaj prozorno ponazarja njegov vodilni motiv – konflikt, porojen iz homofobnega napada DPZ (folklornega Društva prijateljev zajcev) na nekega geja, ki v gejevski srenji, natančneje pri njenem najvidnejšem predstavniku, vzbudi odziv v slogu zob za zob. Maščevanje porodi maščevanje itn. Spor med gejevskim lobijem ter DPZ-jem je sprva bolj osebne narave, ko pa se vmeša še Cerkev, zadobi neslutene razsežnosti oz. se ugrizne v lasten rep. Oseba, ki je k svetlobi, pravici, želela z maščevalnimi sredstvi, se ob koncu romana luči odreče (»Upihni svečo, Anton.«) in (kajpada) dokončno pristane na vsiljeno logiko večine, ko simbolno in konkretno sprejme sovraštvo in temoto.

Na Ploščatem svetu, zlasti v Mestu, vse in vsi (z eno samcato izjemo!) delujejo po zakonih hipne zadovoljitve. Seks ni namenjen reprodukciji ali celo nadgradnji ljubezni, ki je na Ploščatem svetu tako ali tako privid, je edinole sredstvo užitka. Zabave ne služijo pristnemu druženju, marveč skupinski omami in razvratu. Cerkev ni človekova zaveznica, temveč njegova podla izdajalka, celo izprijenka, niti ni oznanjevalka resnice, kajti »[č]lovek se najbolj udobno počuti v zavetju iluzije.« Umetnost ni izraz videnja sveta, temveč mazohistično, ekscentrično dejanje. Celo nekateri ljudje niso več ljudje, temveč ljudje-roboti, predmeti, kakršen je snemalec z vgrajeno »očesno« kamero. Mesto, prostor večine dogajanja, potemtakem ne ponuja odrešitve, osebne rasti, pristnosti, ljubezni. Vse to je (morda) mogoče le še v odročnih, divjih, neciviliziranih Provincah, v njenih prostranih gozdovih, ki v romanu s svojo globino, oddaljenostjo simbolizirajo prostor nedosegljive transcendence, odrešitve, čeravno se zdi, da tudi tjakaj že prodirajo temne (zajčje) sile.

Takšen »črni« Ploščati svet kljub svoji načelni ločenosti od Okroglega sveta in navkljub svoji prignani obliki nadvse spominja na izkušnjo naše stvarnosti, zato se zdi poskus prestavitve dogajanja na »ploščad« odvečen in neučinkovit postopek spajanja fantazijske in družbenokritične literature. In kljub nekaterim posrečenim parodičnim prvinam, kakršna je »božje čaščenje« Velikega zajca, se roman bere kot klišejska alegorija sedanjosti, našega občevanja, odtujene globalne kapitalistične družbe, ki zaradi svoje enoznačnosti, tendenčnosti v slikanju predapokaliptične podobe sveta, njenih protagonistov in usmerjenosti v končno poanto – zlo rojeva zlo – deluje dokaj »ploščato«.