Odčarati krog (ali mala kritiška utopija)
prispevek s 5. mednarodnega kritiškega simpozija – Umetnost kritike: Refleksija umetnosti v družbi
Diana Pungeršič
Pri svojem razmišljanju o refleksiji umetnosti oz. literature v družbi izhajam iz izkušnje aktivne kritičarke, književne prevajalke, organizatorice literarnih večerov in voditeljice bralnega kluba. Te sicer različne dejavnosti namreč druži isto izhodišče – literatura. V vsaki od naštetih vlog se ji približujem na drugačen način in z nekoliko drugačnim namenom, v vsaki vlogi tudi vstopam v drugačna komunikacijska razmerja. Izpostavila pa bi dva navidezna konca, ki ju pri tem spajam – literarno kritiko in bralni klub. Torej na eni strani strokovno presojo literarne produkcije in na drugi laičen pogled, izkušnjo navadnega bralca. Iz tega stika se je rodilo nekaj opažanj, ki jih bom skušala v nadaljevanju podrobneje premisliti.
Ena večjih deziluzij, ki sem jih ob neposrednem soočenju z bralci doživela kot literarna kritičarka, ki verjame tudi v vplivanjsko vlogo literarne kritike na bralce, ni bilo le spoznanje, da naše kritiško mnenje pravzaprav ne vpliva na izbor čtiva, temveč spoznanje, da med splošnimi bralci zavest o literarni kritiki kot žanru (ali literarnem kritiku oz. kritičarki kot poklicu) sploh ne obstaja ali pa je zanemarljiva. Postopoma sem v svoji naivnosti uzavestila, da je navaden, povprečen bralec tipičen »potrošnik«, ki najpogosteje bere tisto, kar mu najbolj bije v oči. (In literarna kritika to zagotovo ni.) Če odmislimo priporočila prijateljev in znancev, so njegova najpogostejša izbira »naključne« knjige, ki jih bodisi najde izpostavljene na polici v knjižnici bodisi izbere kaj s knjižničnih priporočilnih bralnih seznamov bodisi preprosto izbere knjigo, o kateri »se veliko govori«, torej medijsko najbolj izpostavljene naslove velikih (komercialnih) založb z relativno dobro reklamo. Nekaj vpliva na bralno izbiro ima v zadnjem času tudi brezplačna revija Bukla. Za povprečnega bralca, s kakršnim se sama srečujem v knjižnici pri bralnem klubu, je torej (bila) literarna kritika ali celo njena »koncentrirana« različica v obliki literarne nagrade (izvzemši kresnika) nebistvena, celo neobstoječa kategorija.
Odgovor na vprašanje, zakaj literarne kritike ni v bralčevem horizontu, se pravzaprav skriva v enem od izhodišč letošnjega simpozija o refleksiji umetnosti v družbi – prostor zanjo se v t. i. klasičnih medijih (v časopisih, revijah ter na radiu in televiziji) krči. Pojav, ki ga spremljamo predvsem v zadnjih nekaj letih in je seveda del širše problematike medijske krajine, vse bolj podrejene tržni logiki, je tako literarno kritiko in na sploh kompleksno refleksijo literature na neki način getoiziral v strokovne literarne revije, ki naslavljajo in dosežejo predvsem določen ozek krog poznavalcev, zainteresiranih posameznikov. Preprosto, a vendarle logično sklepanje torej je – manj kritike/refleksije (v klasičnih medijih), njen manjši vpliv v družbi. Konkretna posledica redukcije predvsem časopisne, radijske ali televizijske kritike (kakor tudi katere druge oblike kompleksnejše obravnave literature) je torej vse večja bralčeva desocializacija v žanr literarne kritike (oziroma kompleksno, poglobljeno obravnavo umetnosti), a ne le to, posledično se šibi tudi njegova zavest o knjigi kot artefaktu, kot družbenem dogodku.
Drugi del odgovora na vprašanje o dometu in vplivu literarne kritike pa se skriva tudi v ugotovitvi, da se kritika oz. refleksija umetnosti seli na splet. Literarno kritiko, kakor jo poznamo iz »klasičnih« medijev, na spletu gojijo nekateri literarno-družbeni portali (LUD Literatura, Airbeletrina, Koridor, novejša Vrabec Anarhist, Arslitera …), ki imajo svoj določen krog večinoma v literaturo že tako in tako posvečenih bralcev, kot izjemo velja omeniti RTV Slovenija, ki na svojem MMC portalu v pisni različici objavlja sicer radijske kritike. Z izjemo slednjega torej govorimo o specializiranih, uredniško vodenih spletnih medijih, ki namenjajo prostor poglobljenim besedilom o literaturi, a se zdi, da se tudi tukaj literarna kritika umika drugim novinarskim žanrom – intervjujem, komentarjem, potopisom, krajšim refleksijam … in konec koncev tudi sami literaturi. Drugje na spletu bomo literarno kritiko kot klasičen žanr, ki ga pišejo po možnosti poklicni literarni kritiki, težko zasledili. Pač pa bomo naleteli na celo kopico kvazi kritiških zapisov, komentarjev, piar objav, tudi kakšen literarni b(v)log, ki po spoznavni moči in ubeseditvi bralnega doživetja dosegajo zelo različne standarde … Splet v refleksiji umetnosti pušča vtis nepreglednosti, velike fragmentarnosti, naključnosti, poljubnosti in predvsem kaže veliko podrejenost večinskemu (bralskemu) okusu oziroma komercialnemu interesu. Umetnost oz. knjigo se na spletu želi predvsem prodati, zato logično prednjačijo reklamne vsebine, večjo izpostavljenost pa dosega žanrska, plažna, komercialna literatura, ki pokriva potencialno najširši krog naslovnikov. Prav komercialni pristop k literaturi je tudi najbolje izkoristil avdiovizualni potencial spleta, saj ima pri nagovarjanju in osvajanju publike veliko večji učinek. Zdi se torej, da klasična kritika (ki jo pišejo poklicni literarni kritiki) ni le izgubila svojega prostora v klasičnih medijih, temveč se tudi na spletu pojavlja v omejenem obsegu. Hkrati pa kljub svoji protejski naravi nekako še ni našla načina, kako se novemu mediju prilagoditi, da bi postala bolj privlačna za naključne spletne deskarje in potencialno večji krog naslovnikov, bralcev.
Na tem mestu bi rada iz več razlogov izpostavila primer spletnega portala Dobre knjige, ki so ga ustanovile slovenske splošne knjižnice in katerega osnovno poslanstvo je na enem mestu ponuditi kratko osnovno informacijo o »dobri knjigi«. Gre za dober primer prilagoditve knjižnice kot institucije, katere osnovni namen je dvig bralne kulture, novim komunikacijskim možnostim. Portal je v osnovi informativne narave, vendar želi tudi vplivati na bralni okus širše javnosti; knjižničarji se po možnosti izogibajo vnosu komercialnih naslovov, ki že tako in tako dosegajo visoko izposojo, in se osredotočajo predvsem na knjige (ne glede na letnico izida), ki si po njihovem mnenju zaslužijo bralčevo pozornost. A portal omenjam predvsem, ker kaže na pretežni javni diskurz o knjigah, ki je najpogosteje vezan na vsebinski povzetek in bralski vtis, ni pa v osnovi zastavljen problemsko, niti ne gre ne v literarno analizo ne v interpretacijo, hkrati pa z izpostavljanjem povezav na kritiške zapise in druge refleksije o posamezni knjigi (žal ne sistematično in ažurno) izkazuje tudi težnjo po poglobitvi osnovnih informacij oziroma zmanjšanju razkoraka med stroko in javnostjo. Portal je tako ne le primer spletne različice »knjižničar priporoča«, temveč tudi tega, kako bi lahko prišlo do večjega in bolj plodnega sodelovanja med kritiško panogo na eni strani in različnimi drugimi subjekti/institucijami, ki se ukvarjajo s področjem knjige in branja, na drugi strani. Kajti problem aktualne recepcije literature v družbi ni le umanjkanje ali padec kvalitete literarne kritike oziroma njena vse večja komercializacija, temveč tudi njen domet, njena dejanska družbena moč.
Nakazani procesi so seveda v veliki meri odraz splošnih kritičnih ekonomskih razmer v kulturi. Literarna kritika (in refleksija umetnosti na sploh) se pravzaprav sooča z istim problemom kot književnost (in umetnost) sama – z vprašanjem preživetja (na trgu), ob vse večji produkciji in vse manjših sredstvih. Kako zagotavljati obstoj (kakovostne) kritike ob vse slabših pogojih dela? Nič novega ne bom povedala, če ponovim, da je predvsem zaradi prekarnosti in nizkih honorarjev pri nas v kritiškem poklicu težko vztrajati ali se celo postarati. Pritok novih kritiških imen iz študentskih vrst je sicer konstanten, a zdi se, da se s podobno konstanto godijo tudi t. i. zgodnje kritiške upokojitve, torej kritikovo prestrukturiranje ali opustitev dejavnosti, po navadi na točki, ko se kritik v polnosti razvije in doseže (naj)višjo kvaliteto. Prekarni položaj kritika, pogoji dela pač terjajo samostojno obravnavo in predvsem korenite spremembe, vse do takrat pa bo (literarno) kritištvo namesto v profesionalizacijo vse bolj drselo v priložnostno dejavnost in konjiček; bilo kot tako prepuščeno vse večji naključnosti in hočeš nočeš padcu ravni obravnave literature v javnosti. Zaradi opisanih razmer je že sedaj pretežni del aktivnih kritikov, ki v dejavnosti ostajajo dlje časa, primoran na literarnem polju orati kot brana na široko in se angažirati tudi v drugih kulturniških vlogah. Kar, kot smo že večkrat ugotavljali, zaradi njegove vse večje vpetosti v različne mreže (incestnih) odnosov ogroža njegovo neodvisnost, po drugi strani pa sama vidim v tem tudi priložnost, da svojo vsestranskost, izkušnje, svoj kulturni kapital izkoristijo za širjenje strokovnega vpliva v družbi. Tako v publicistiki, pri vodenju dogodkov, prevajanju, organiziranju kulturnih dogodkov … Kritik pač lahko (morda iz dolžnosti do svojega poslanstva celo mora) na vsakem koraku, tudi kadar ne piše kritike, širi (za)vest o dobri literaturi.
In zdaj bi se rada vrnila še k uvodoma omenjenim »tipičnim« bralcem, ki jih srečujem v okviru bralnega kluba. Gre za generacijsko, poklicno in izobrazbeno zelo raznolike profile aktivnih (!) bralcev, ki jih, poleg omenjene neseznanjenosti z literarno kritiko, povezuje še nekaj – v veliki večini se z literarnimi imeni in njihovimi knjigami, ki jih ponujam v branje, srečujejo prvič. Pri čemer v veliki večini tudi priznavajo, da jih verjetno zunaj literarnega kluba ne bi brali … V poplavi knjig, ki so jim na voljo to morda ne bi bilo nenavadno, če ne bi šlo za denimo slovenske avtorje, o katerih bi si (literarni posvečenci) mislili, da so medijsko precej izpostavljeni in da so med splošno javnostjo tudi po zaslugi nagrajenosti vendarle dosegli visoko prepoznavnost in branost. Naj za vtis omenim nekaj imen, ki so jim bila pravzaprav povsem neznana – Veronika Simoniti, Stanka Hrastelj, Maruša Krese, Suzana Tratnik, Ifigenija Simonovič, Marko Sosič, Florijan Lipuš, Dušan Šarotar, Jani Virk … Celo Mihe Mazzinija niso poznali kot literata …
Med konkretnimi »učinki« odkritja in branja kakovostnih knjig, tudi omenjenih avtorjev, morda izpostavim predvsem, da bralci zelo hitro prepoznavajo in pozdravljajo kompleksnejše vsebine in tematike, da tudi opažajo večjo identifikacijo z deli slovenskih avtorjev, v primerjavi s komercialnimi knjigami pa razliko v kakovosti ubeseditve (brez tiskarskih, slovničnih napak, prepričljivejši, bolj avtentičen, bogat jezik …) in tudi v sami tehnični izvedbi knjige. Ali če povem preprosteje – ob kakovostnih knjigah se jim je izostril bralski okus, postali so bolj kritični bralci z višjimi bralskimi pričakovanji. (Upam si verjeti, da so posledično postali tudi bolj kritični, manj vodljivi državljani.) Nenazadnje pa si upam (utopično?) verjeti tudi, da so nekateri med njimi postali tudi bralci literarnih kritik oz. drugih sorodnih literarnopublicističnih vsebin. Morda sprva le tistih, na katere naletijo po naključju (za kar je, kot ugotavljamo, vse manj možnosti), kasneje pa tudi tistih, za katerimi bodo brskali sami … Kajti njihova bralna izkušnja ob dobrih knjigah postaja vse bolj kompleksna, reflektirana, ne več vezana na impresijo ali zgolj zadovoljevanje preprostega bralskega užitka. Osnovna informacija o čtivu takim bralcem postopoma ni več dovolj, temveč si želijo prebrati besedilo, ki ponuja interpretativni uvid, ki literarno delo umešča v ožji ali širši literarni in družbeni okvir, ki opozarja na šibka/močna mesta, ki razčlenjuje vsebino, slog … Tako besedilo torej, ki književnost motri večplastno! Poglobljen in kritičen bralec preprosto čuti potrebo, da svojo (potencialno) bralno izkušnjo sooči – po možnosti z bralno izkušnjo drugega (še bolj) razgledanega in kritičnega bralca. Denimo literarnega kritika!
Z izgubo kakovostne refleksije književnosti v javnem prostoru pač izgubljamo vsi – ustvarjalci, knjige in bralci. A pozitivna novica je, da drži tudi obratno! Je krog zares mogoče odčarati?
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.