Ekonomija kritike
prispevek s 5. mednarodnega kritiškega simpozija – Umetnost kritike: Refleksija umetnosti v družbi
Andrej Blatnik
1. Še pomnite, tovariši?
Začel bom iz dandanes najbolj običajnega položaja: osredotočenosti nase. Knjižno kritiko sem začel pisati v srednji šoli, s sedemnajstimi leti. Takoj se je zanjo našel prostor v rubriki Svet v knjigah v Dnevniku, urejala sta jo Milan Dekleva in Mitja Košir. Nič postopnega uvajanja, prva naloga je bila težkokategorna poezija: Matjaž Kocbek in Majda Kne.
Pisal sem jo slaba tri leta, potem sem začel objavljati kratko prozo, na poti je bila prva knjiga, ni se mi več zdelo primerno ocenjevati kolegov oziroma z današnjim jezikom tekmecev. Tudi Svet v knjigah se je nenadoma iztekel, na način, ki je paradigmatski tudi za današnje čase: ko sta urednika protestirala, zakaj so rubriko ukinili prav na tistem uredniškem sestanku, na katerem ju po spletu okoliščin ni bilo, jima je glavni urednik prostodušno priznal: »Ker bi lahko imela kaj proti.« Govorilo se je, da so jo ukinili, ker je bila premalo državotvorna in preveč opozicijska, vendar to danes ni več pomembno, kandidatov za nekdanje opozicijske položaje je preveč, pomembnejše sporočilo je, da je šlo za ukinitev iz vsebinskih, ne formalnih (dandanes najpogosteje varčevalnih) razlogov – kritika je bila takrat razumljena kot pisanje, ki ima posledice.
Tudi materialne posledice. Obstajal je poseben žanr, interna recenzija, od katerega so vsaj v mesecu pred prijavami za knjižne subvencije pišoči ljudje lahko živeli. Takrat je založba, ki je prijavljala potencialno knjigo za sofinanciranje, morala vlogi priložiti dve priporočili uglednih oseb (ohlapen označevalec, ki pa je pričakoval nekaj ustrezne izobrazbe in potrditev z objavami). Plačilo je bilo razumljeno kot strošek prijave in po mojem spominu enako kot za objavo recenzije v dnevnem tisku. To pa precej višje od današnjega – v tistih redkih primerih, ko še obstaja.
Zadnje čase opozarjamo, da današnja materializirana družba s tem, kako plačuje ustvarjalnost, kaže, koliko jo v resnici ceni. Ko mediji plačajo za oceno knjige manj, kot je cena izvoda te knjige, je sporočilo jasno. Hkrati pa po anketah sodeč mladi ljudje kot svoj poklic prihodnosti vidijo dejavnost vplivneža, influencerja, in pri tem za samoumevno jemljejo vzročnoposledično povezanost – današnjim časom prilagojeni vplivnež vpliva ne v skladu z lastnim mnenjem, temveč glede na kapitalske tokove, ki jih prejema (in ki, dajmo mu to kredibilnost, morda tudi odločilno ustvarjajo njegovo lastno mnenje). Ekonomija določa avtonomijo. ‘Glas ljudstva’, ki ga nekateri sugerirajo kot nadomestilo ‘zastarele’ kvalificirane kritike, pa ima še en problem, ne le manjše izobrazbene in primerjalne kompetence. (Na pogosto načelno vprašanje »Zakaj bi imelo vaše mnenje o prebrani knjigi večjo veljavo od mojega?« je mogoče stvarno odgovoriti: »Ker preberem več knjig od vas in jih zato lažje medsebojno primerjam.«) Ljudsko mnenje, izraženo na spletu, je mogoče za majhne denarje dobesedno kupiti – s kupljenimi pozitivnimi spletnimi ocenami nimajo težav le splošnouporabniški posredniki, kakršni so portali za ocenjevanje hotelskih namestitev in gostilniških storitev, ampak tudi spletne knjigarne. Tolažimo se lahko le, da je tudi nekaj evrov, kolikor stane prek specializiranih izdelovalcev dobrih odzivov kupljeni glas, za knjigo pravzaprav kar velika naložba, saj predstavlja sorazmerno velik del njene cene, njeno bivanje na trgu pa je krajše in bolj ciljno omejeno od prej omenjenih ponudnikov dobrin za splošno potrošnjo.
Nadaljujmo s »še pomnite tovariši«: numerično gledano so bili literarni krogi pred desetletji morda res bolj zaprti (saj poznate te številke: leta 1991 17 novih slovenskih romanov, zadnja leta bolj ali manj več kot 130, v 2017 več kot 170), a ta selektivnost ni bila nujno zgolj slaba (saj se spomnite, za najboljšega od vseh teh romanov je bil razglašen tisti, ki je bil nagrajen 1991). Tudi bralna pretočnost manjšega števila objav je bila večja (takrat smo, naj malce nostalgično idealiziram, vsi brali vse, tudi mlajši starejše in obratno) in objave bolj opazne, o čemer ne govorijo samo prodajne številke, ampak tudi število odzivov, med drugim objavljenih recenzij.
2. Dogodki in odmevi
Tu se lahko začne debata o razmerju med kvantiteto in kvaliteto in traja v neskončnost. A predvsem velja opomniti, da je bilo takrat literarno (in ne le literarno) vrednotenje dejavnost, ki je imela neposredne finančne posledice (zlasti z dodelitvijo subvencije, ne le s plačevanjem za recenzije). Danes jih ima prejkone samo ob odločitvah žirij za nagrade, tiste seveda, ki so finančne (in tudi o višini teh nagrad bi bilo mogoče reči marsikaj pikrega). Na objavo ali prodajo knjig pa kritika vpliva zanemarljivo. Po podatkih raziskave Knjiga in bralci 5 iz 2014 je pri odločitvi za branje strokovna ocena skoraj petkrat manj pomembna od priporočila prijatelja, pol toliko pomembna kot priporočilo knjižničarja ali uvrstitev na seznam najbolj branih knjig, torej nekakšen glas ljudstva, in enako pomembna kot privlačna naslovnica. Malce cinično bi lahko rekli: manj ko je priporočilo strokovno podkovano, bolj zaleže.
3. Kje so naše ladje?
Tu kritika deli usodo drugih intelektualnih dejavnosti v današnjem času. Pred kratkim sem govoril s svetovno znanim nevrologom. Bilo je, kot da bi mi opisoval slovenske diskusije o kulturi. »Štirideset let delam v tem poklicu, prebral sem vse napisano, bil na vseh najpomembnejših simpozijih, opravil desettisoče terapij. A k meni v ordinacijo prihaja vse več ljudi, ki so nekaj prebrali na spletu in zdaj bolje od mene vedo, kako bi bilo treba zdraviti.« Razvoj družbe znanja nas je pripeljal v čase, ko lahkotno mislimo, da vemo vse o vsem, in vse vemo najbolje. Tu je umetnostna refleksija v še nekoliko težjem položaju: nevrologija ni ravno proizvod za splošni trg, za književnost ali umetnost pa si domišljamo, da je, ker njene nekatere, res zelo redke, pojavne oblike res so, in je zato sleherniku bolj domačno soditi o njej.
Vprašanje smiselnosti kritike kot refleksije umetnosti v družbi, ki ga sebi in svetu zastavlja tale simpozij, ima dve podvprašanji – ali družba hoče refleksijo in ali hoče umetnost. Načeloma je družbeni odgovor še zmeraj »da, seveda«, ko pa preidemo v konkretnosti, pa postane bolj zapleteno. Če bi vprašali že omenjeni glas ljudstva, ki ga zastopajo npr. spletni komentatorji, bi dobili odgovor »hočemo, ampak ne táko,« in v odgovor na podvprašanje »kakšno pa?« bi se razrasel neprehoden pragozd subjektivnosti, ki dandanes nadomešča tradicionalna družbena veziva. Ne gre se slepiti, da so spletni komentatorji nekakšno slepo črevo družbenega razvoja, v resnici so prej njegova sredica. Če zanemarimo možnost, da jih za njihov (če sodimo le po komentarjih na MMC RTV Slovenija in se sploh ne spuščamo globlje) večinski gnev proti umetnosti plačuje kaka politična stranka (in zakaj bi jih, saj strank kultura dokumentirano ne zanima, saj ne zanima njihove volilne magme?), moramo pač priznati, da je komentatorski srd nezanemarljiv, saj je večinoma izražen brez neposrednih profitnih motivacij, kar je dandanes redkost.
Kritika ni le izražanje osebnega mnenja, vselej je bila in je hote ali ne še zmeraj tudi sredstvo družbenega boja. Po starem rečeno: spoznavnega, estetskega in etičnega boja. Vendar je lastnost današnjega družbenega boja, da se razpoznava v partikularnostih, se zavzema za enakopravnost slovničnih oblik, različne kvotne sisteme, prehranjevalne in ekološke prakse, kar je vse seveda res zelo pomembno in sodoloča našo družbeno celost, zloženo iz neštetih drobnih seštevkov – le po dolgih ovinkih pa naslavlja naše temeljne mehanizme, začenši z družbeno zapovedano naracijo moči in volje do moči. Tu se zastavlja tudi vprašanje rabe kritike za današnje čase, saj njena vrednost očitno ni razpoznana kot družbi imanentna – tako kažejo materialne in simbolne posledice kritiškega dela. Vprašanje je, koliko to svoje stanje kritika reflektira in kako išče pot iz njega – prilagoditve niso zmeraj znaki poraza, včasih omogočajo napredovanje.
Smo v časih, ko naj bi v skladu z družbeno zapovedano naracijo o vsem (ali vsaj čim bolj o vsem) odločal trg, pa vendar je v tem času knjiga bolj kot kdajkoli postala javna dobrina. Naklade padajo, prodaja pada, izposoja raste, načini financiranja knjižnega polja se sicer zmanjšujejo, a množijo. Morda prihaja trenutek za vstop kritike (in ne le knjižne kritike) v javni kulturni sistem. Ob zahtevah financerjev, zlasti Ministrstva za kulturo, naj kandidati za sofinanciranje kulturnih programov in projektov svojim prijavam priložijo ne interne, ampak javno objavljene recenzije, in dejstvu, da je prostora za tovrstna strokovna mnenja v zasebnih medijih vse manj (častna izjema je pač javni medij radio Ars), se že pojavljajo pobude, naj Ministrstvo sámo ustanovi kak medij, ki bi take recenzije objavljal. Pustimo ob strani zaprtokrožnost te zamisli, pomembnejša težava je nemara, da bi šlo na ta način po ovinkih spet za vložek v produkcijo, ki bi obšel eno temeljnih nalog sodobnih kulturnih politik, razvoj občinstva. Kritika bi se namreč v takem kontekstu srečevala le z (zelo) specializiranim, ne pa splošnim bralcem in s tem potencialnim prihodnjim (bolj razgledanim) kulturnim uporabnikom.
4. Obzorja duha
V tej smeri se zdi ustreznejši korak, ki ga je v svojem besedilu Kako privarčevati s pomočjo literarne kritike (Literatura 277-278) leta 2014 predlagala Mojca Pišek. Privarčevali bi namreč tako, da bi literarne kritike vključili v javni knjižni sistem, konkretno kot svetovalce pri nabavni politiki v splošnih knjižnicah. Te sicer imajo svoje valorizacije delovanja, vendar so bolj numerične kot kvalitativne (»Ampak ali niso take dandanes vse?« bi pristavil cinik) in zato se z javnimi sredstvi nabavlja veliko pogrešljivega gradiva. Paradoks še povečuje dejstvo, da se v Sloveniji najmanj vrednoti tisto, kar se največ bere, namreč popularno literaturo – in tu ne govorimo le o valorizaciji literarne kvalitete, ampak tudi čisto preverljivih dejstev, recimo kvalitete prevoda in lekture. Morda je korak v to smer sodelovanje Društva slovenskih literarnih kritikov in projekta Dobre knjige.
Seveda obstaja strah, da bi takšno (tudi ekonomsko) umeščanje kritike v javni sistem spremenilo ustaljena razmerja moči, hkrati pa uveljavljalo kritištvo kot nekakšno posredno državno službo. Zanesljivo kdo že lovi sapo, da bi začel vpiti o cenzuri. »Slehernik naj se ravna po svojem bralnem okusu,« zatrjuje celo prenekateri ustvarjalec, zlasti tisti, ki se jim tak sleherniški okus prilega, in obratno. Pri zapovedih o vladavini lastnega okusa, kjer vsak že sam najbolje ve, kaj mu je dobro, velikokrat v imenu bralne demokracije zaidemo v demokraturo glasu ljudstva. O tem, kako se ta glas oblikuje na slovenskih lestvicah bralnih uspešnic in kako se razlikuje od tujih glasov, sem pisal na drugem mestu, zato samo na kratko politično korektno povzemam: če želimo postati sodobna bralna družba, je prostora za izboljšave še veliko.
Hkrati pa bo, velja ponoviti, za kritiško početje (ki bo seveda moralo biti tudi samo na voljo kritiki kritike in razločevanju med dobrim in slabim razločevanjem) treba izboriti tudi materialno, ne le simbolno priznavanje. To v kulturnem in umetnostnem polju ni več v navadi, vse bolj se ustvarjalnost razume kot prostočasovna dejavnost, ki ustvarjalcu itak prinaša užitek, zakaj bi jo potem plačevali? Pustimo daljnosežne posledice te miselne slike o resnem delu, nepovezanem z užitkom, za kako drugo razpravo in opozorimo raje, kako simptomatično je, da tudi najvišji slovenski kulturni ustanovi za vrednotenje kulturnega sistema in umetnosti, Nacionalni svet za kulturo in Upravni odbor Prešernovega sklada, delujeta brez plačila svojim članom. Na tako imenovani etični pogon. Na ta pogon ne deluje nadzorni svet nobene banke ali infrastrukturnega podjetja v javni oziroma državni lasti. Nasprotno, če začnemo resno primerjati številke, namenjene regulaciji različnih družbenih infrastrukturnih sistemov, bomo morda spustili besede in zgrabili kaj drugega.
Literarni kritiki opozarjanje, da je starejša od krščanstva, ne bo zadoščalo za doseganje ustrezne družbene relevantnosti. Razločneje bo morala spregovoriti ne le, kaj je dobro in kaj ne, in ne le, zakaj je kaj dobro in zakaj kaj drugega ni, ampak zlasti, zakaj je sploh potrebno razločevati, kaj je dobro in kaj ne, še kako drugače kot po kriterijih poljubnega osebnega okusa. V tem boju, če se ga bo seveda znala lotiti in v njem prelisičiti (spet) družbeno zapovedano individualizacijo, ne bo osamljena – enaka naloga čaka tudi vse discipline umetnosti in znanosti, ne le nevrologijo. Spremenjeni položaj umetnostne in kulturne kritike ni edina kolateralna škoda družbene razveze. Seveda je iskanje zavezništev in skupnih točk v nasprotju z duhom časa, ki zapoveduje tekmovalno individualizacijo in ji kot edino alternativo ponuja eskapizem novih, večinoma finančno natančno strukturiranih duhovnih gibanj. Vendar je bila ustvarjalnost zmeraj glas proti, izzivalo jo je tisto, kar je bilo treba spreminjati, predrugačiti, in takih izzivov je danes na pretek. Torej je danes pravzaprav zelo dober čas za kritiko.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.